Spet je mesec okrog in sreda, ko se običajno upokojenci planinci odpravimo na pohod. Vremenska napoved ni bila ravno dobra, toda za vztrajne je bila kar sprejemljiva. In včeraj zjutraj smo se odpeljali iz deževnega Tolmina. Štartali smo na avtobusni postaji Podsabotin, nadaljevali mimo zaselka Breg, kjer sta nas pričakala in presenetila dva naša pohodnika. Od tu smo nadaljevali pot in občudovali prelepe barve jesenske narave.
Po stezicah, ki so včasih bile, v Loško Koritnico, slikovito dolino v Triglavskem narodnem parku, ko jo obdaja 15 dvatisočakov. V dolini je včasih živelo 100 prebivalcev, danes pa domačije služijo le redkim obiskom potomcev. V zatrep doline smo sledili stezam in deloma že moderni gozdni cesti, po levem bregu reke Koritnice. Naš cilj je bila lovska koča pod ostenjem Mangarta, kjer v tem času ni več sonca, zato smo poiskali sonce 200 m.n.v. višje pod Kotovim sedlom. Sestopili smo po desnem bregu reke Koritnice na naše izhodišče v Logu pod Mangartom. Bila nas je le peščica, vendar smo še ujeli barve macesnov in lep dan pred prihajajočo zimo.
Slavica Boljat
Foto Branko Nagode, Slavica Boljat
Več fotografij tukaj
Vabimo vas na pohod Krn - pohod spomina 1918-2024. Za organiziran pohod iz Tolmina se prijavite do četrtka, 7.11., po telefonu 041 743 356 ali v četrtek med 17. in 19. uro v pisarni PD. Pohod bo vodil Jože Sedevčič.
Organizacijski odbor Krn–pohod spomina 1918–2024 in Kobariški muzej skupaj s še drugimi soorganizatorji ob obletnici konca 1. svetovne vojne vabijo na 23. spominski pohod h Krnskemu jezeru in slovesnost v počastitev vseh padlih vojakov na soški fronti.
Tolminski upokojenci planinci smo se včeraj sprehodili po poti kavadurjev. Vreme smo imeli lepo in dobre volje tudi ni manjkalo. V okolici vasi Avber je med 1. in 2. sv. vojno delovalo 15 večjih kamnolomov, kjer so pridobivali temni kraški apnenec za uporabo v gradbeništvu. Zaradi lepe strukture s školjkami, svoje trdnosti in odpornosti pred zunanjimi vplivi je bil v takratnem času zelo zaželjen.
PD Tolmin se tradicionalno udeležuje pohoda po Banjšicah drugo nedeljo v oktobru. Letos se je pohodu pridružilo trinajst tolminskih planincev. Vreme ni bilo najboljše, vendar ni pokvarilo prijetnega razpoloženja. Hvala organizatorju Turističnemu društvu Banjšice za obilno pogostitev in vodniku Jožetu Sedevčiču, ki nas je vodil po Banjšicah.
Pohod je bil vključen v Festival pohodništva Dolina Soče.
Foto Štef Domjan in Milena Brešan
Več fotografij tukaj
Goriški in tolminski planinci smo želeli skupaj splezati po Ferati brez meja na Creto di Collineto, a so zaradi skalnega podora zaprli Plockenpass, tako da nismo mogli do tja. Prestavili smo želje na zavarovano plezano pot Däumling (palec po slovensko) na Mokrinah, a nam jo je pred nosom zasnežilo. Morali smo zmanjšati svoje apetite in šli plezat nad Villo Sanitno, kjer je baje hudič po pečini nad mestecem potresel moko, ki jo je pred tem izmaknil skopuškemu mlinarju. Tako namreč pravi anekdota, po kateri je ferata dobila ime La farina del diavolo.
Sporočamo le, da smo preživeli lepo in sončno nedeljo v Karnijskem predgorju, ostalo pa naj povedo foto utrinki.
Zapisal: Igor
Foto: Igor Kleč in Jože Sedevčič
Več fotografij tukaj
V sredo, 18. 9. 2024, smo se planinci upokojenci iz Tolmina zapeljali na Dolenjsko - v Ribnico. Naš cilj je bila Mala gora, cerkev sv. Ane in razgledna točka - stene sv. Ane, od koder se nam je odprl pogled na vso dolino. Pot je bila lahka in pri vzponu ponekod mokra in spolzka. Med potjo smo se ustavili pri koči na Mali gori, ki pa je bila žal zaprta. Tu smo si vzeli čas za malico in kratek počitek. Ob povratku smo se za kratek čas ustavili še pri Jamarskem domu, kjer nam je prijazna lastnica postregla kavo in pecivo. Pohod smo zaključili na parkirišču, kjer smo dopoldan štartali, se vkrcali v avtobus in se odpeljali proti domu.
Tekst in foto: Mara Vidic in Senka Krapež
Več fotografij tukaj
Če se hočeš povzpeti na vrh planiške velikanke, moraš premagati več kot tisoč stopnic. Pogled navzdol na strmo doskočišče pa te navda še z večjim spoštovanjem do pogumnih fantov in deklet, ki si upajo spustiti v globino. In to je bil naš prvi vzpon v soboto, 7. septembra 2024, ko smo se s planinsko vodnico Slavico Boljat odpravile na Kucerje, 1619 metrov visok vrh v Julijskih Alpah na mejnem grebenu med Slovenijo in Italijo. Ker je vročinski val že nekoliko popustil, po meglenem jutru pa nas je v Planici pričakalo jasno vreme in sonce, smo dobro razpoložene startale ob letalnici. Le tri smo se zbrale v Tolminu, kar pa ni pokvarilo vzdušja.
V soboto, 31. 8., smo se odpravili na pohod po Poti stoletnice v zahodne Julijske Alpe. Pot smo pričeli v dolini Bele vode in se ob levem bregu potoka Bela voda (Riobianco) najprej povzpeli do koče Brunner, kjer smo si iz bližnjega korita natočili vode in si skozi veje dreves že lahko malce ogledali visoke vrhove pred nami. Sledili smo poti skozi ruševje in veseli smo bili, da smo se na pot odpravili dovolj zgodaj, saj smo hodili v senci. Pred nami se je pričel odpirati pogled na okoliške vrhove, na Visoko Belo Špico, Roglič, Kraljevsko Špico, kjer je pravi raj za alpiniste.
Tokrat smo se odpravili še v nočnih urah proti Kamniku. Obiskati smo nameravali Ojstrico, ki velja za kraljico Kamniško-Savinjskih Alp. Gora se nahaja nad Logarsko dolino in Robanovim kotom. Že od začetka nas je spremljalo sončno in vroče vreme. Pohod smo pričeli na parkirišču pri planini Podvežak. Pot nas je najprej peljala skozi gozd, nato pa med rušjem na sedlo med Koroškim vrhom in Malo Ojstrico.
V sredo, 21.8. 2024, smo se planinci upokojenci zjutraj z avtobusom odpeljali iz Tolmina proti Gorenjski, na Krvavec do planine Jezerca. Planinska pot nas je usmerila čez Kriško planino in naprej do planine Koren (1675 m). Za nekatere se je tu pot zaključila, drugi pa so pot nadaljevali do vrha, na Kompotelo (1989 m), kjer je bil vzpon poplačan z lepimi razgledi na okoliške vrhove. Vrnili smo se po isti poti do izhodišča. Vreme nam je bilo naklonjeno in pohod je lepo uspel.
Tekst in foto: Mara Vidic, Senka Krapež
Več fotografij tukaj
