Letošnji 5. pohod med cvetočimi češnjami v nedeljo, 12. aprila 2026, je imel samo eno napako, češnje so namreč v glavnem že odcvetele. Pa je bil pohod kljub temu ob skrbni organizaciji PD Brda lep in tudi zelo dobro obiskan. Kar okrog 150 se nas je zbralo v Gornjem Cerovem, obmejnem naselju v Goriških brdih, ki smo se odpravili na približno deset kilometrov krožno pot skozi Dolnje Cerovo in spet do izhodišča. Vodniki so poskrbeli, da smo lahko občudovali vsaj nekaj cvetočih dreves, večina pa jih je že bogato obloženih z zelenimi češnjami, ki so v toplem in sušnem obdobju pohitele z rastjo in kažejo na dobro letino.
Naš aprilski pohod (15.4.2026) smo tolminski planinci upokojenci namenili spominu na Rudija Rauch. Prav on je, zraven številnih drugih aktivnostih, pričel z organizacijo in vodenjem izletov za starejše planince in doživel velik uspeh. Današnja ekipa se trudi, da bi se njegovo delo nadaljevalo. Pohod smo pričeli v Kovku in se pod Sinjim vrhom priključili na Pot po robu. Tu se nam je odprl lep pogled na Vipavsko dolino, ki smo ga imeli vse do Predmeje. Kratek postanek smo imeli pri Otliškem oknu in iskali zavetje v Malkovi dolini pri kamnitem polžu. Nadaljevali smo mimo Otliškega maja, čez Dolski maj in pohod zaključili na Predmeji pri spomeniku materi Gorjanki.
Planinci PD Tolmin se radi udeležujemo zimskih pohodov na Porezen. Kraj spomina na tragične dogodke pretekle zgodovine in mesto srečanja planinskih prijateljev.
Letošnji pohod je spremljalo zelo spremenljivo vreme, kakšna snežinka je priletela, pa tudi sonček je za kakšen trenutek pokukal iz oblakov. Lepo preživet dan.
Foto Milena Brešan, Jože Sedevčič
Več fotografij tukaj
V soboto zjutraj, 21.2.2026, se je na železniški postaji Most na Soči zbralo kar lepo število udeležencev Ruthinega pohoda. Z vlakom smo se peljali do Bleda, po stopnicah sestopili do Zake, na izhodišče našega dogodka. Prijavili smo se na stojnici, dobili vsak svojo štartno številko in po želji prispevali humanitarnemu zbiranju sredstev za pomoč posameznikom v stiski. Po željah smo se razdelili v tekaško skupino, skupino, ki se je povzpela na hrib Ojstrica in po Rikljevi poti na Stražo. Bilo je hladno jutro in megla je visela nad Bledom, ko pa so zvonovi naznanjali poldne, se je megla razpršila in posijalo je sonce. V toplem popoldnevu smo prehodili še nekaj krogov okoli Blejskega jezera. Ta dogodek ni tekmovalno obarvan, gre zgolj za to, da združujemo šport in humanitarnost ter vsak krog okoli jezera nosi močno sporočilo:" Nikoli ne odnehaj". S tem sporočilom smo zaključili naš pohod in se popoldne z vlakom vračali proti Mostu na Soči.
Slavica Boljat
Foto: Jolanda Kofol, Slavica Boljat
Več fotografij tukaj
Ob napovedi tokratnega izleta tolminskih planincev upokojencev se je marsikdo spraševal: ja, kje pa je ta Movraž. Polni pričakovanj smo se prijavili na planinski izlet. Z avtobusom smo se zapeljali skozi že znani Kubed in zavili v Movraško valo, skrito med movraške hrbte vzhodnega predela slovenske Istre, do vasi Movraž, kjer smo pričeli naš pohod. Povzpeli smo se na Veliki Gradež (507 m), in od tu nam je pogled segel preko avtocestnega viadukta, čez morje, do visokih, zasneženih Alp. Pot smo nadaljevali po kolesarski poti čez planoto, mimo Treh Očk in se spustili v vasico Dvori, tik ob hrvaški meji.
Naša planinska vodnica Slavica Boljat že nekaj let svoj prvi planinski pohod v mesecu januarju nameni druženju s tržaškimi planinci. Tržačane je tudi letos vodila Marinka Pertot (na fotografiji skupaj s Slavico), dolgoletna predsednica Slovenskega planinskega društva Trst, ki je lani po dvajsetih letih predala vodenje društva Loredani Gec, sama pa bila sprejeta med častne člane SPDT.
Izhodišče našega pohoda je bil Devin ob Tržaškem zalivu, ki je bil še v začetku prejšnjega stoletja pretežno slovenski, danes pa večino predstavlja italijansko prebivalstvo. Tržačani vedno poskrbijo tudi za lokalne vodiče, ki o svojem kraju lahko povedo veliko več, kot bi izvedeli iz raznih enciklopedij. Tako je bilo tudi tokrat. Brat in sestra iz Devina sta nas vodila po pobočju nad Devinom najprej do kmetije Kohišče (ime izpeljano iz nemškega priimka Koch), na katero ju vežejo tudi sorodstvene vezi. Kmetija je na žalost tudi po zadnjih prizadevanjih zaradi birokratskih ovir začela propadati in je od nje ostalo bolj malo.
"Mi gremo pa na morje" smo si zapeli tolminski planinci upokojenci in se na mrzlo zimsko jutro zapeljali do Sečovelj, kjer smo pričeli naš pohod. Hodili smo po nasipu do Seče in naprej ob lepo obnovljenem Jernejevem kanalu. Malo bolj nas je segrel vzpon do Forma Vive, ki se nahaja v čudovitem zelenem parku polotoka Seča. Tu se nahajajo kamnite skulpture na prostem, obdane z nasadi oljčnih dreves, ki so nastajale v okviru mednarodnih srečanj kiparjev od leta 1961.
10 nasmejanih in zadovoljnih obrazov na vrhu Lepi Vršič ali Cima Belle, ker se je turni smuk za PD Tolmin zaradi premalo snega spremenil v čudovito zimsko pohodniško turo. Nekaj vztrajnih turašev je sicer bilo ampak manjka še kakšna pošiljka snega. Dobra družba, sneg, mraz in nepozaben zimski dan.
Tekst in foto Alenka Lužnik
Več fotografij tukaj
Šentviška planota,17.12.2025
Kljub deževnemu dnevu se nas je petinpetdeset tolminskih upokojenih planincev, željnih druženja, zbralo na pohod po domačih stezicah. Pohod smo pričeli v Stopniku po sprva strmi grapi mimo Lipnika in naprej nadaljevali zložneje po gozdni poti skozi Zakraj do Šentviške gore. Tu smo naredili postanek, gostoljubnost, streho nad glavo in okrepčilo sta nam nudila Agata in Zoran, sladek prispevek pa je primaknila Mara. Naš pohod smo krožno zaključili skozi Polje do Krepake, kjer nas je počakal avtobus in nas zapeljal do okrepčevalnice Tolminska korita, kjer smo ob prijetnem druženju napolnili naše želodčke.
