Po kraškem robu
V nedeljo, 2. februarja, smo se tolminski planinci oziroma planinke pridružile na pohodu po Kraškem robu planincem Slovenskega planinskega društva iz Trsta. Društvo je v preteklem letu praznovalo že 120. obletnico delovanja in je ob jubileju prejelo državno odlikovanje red za zasluge Republike Slovenije za ohranjanje slovenske identitete ter dolgoletno kulturno-raziskovalno delo, v mesecu decembru pa je bila predsednici Marinki Pertot podeljena spominska plaketa Planinske zveze Slovenije.
S planinskimi prijatelji iz Trsta, ki jih je vodila predsednica Marinka Pertot, smo se zbrali na parkirišču pred vasico Osp, ki danes šteje okrog 200 prebivalcev in leži pod apnenčasto steno, ki je nastala kot posledica udora stropa kraške jame, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja znana predvsem kot plezališče. Zato pa je svoja počivališča in gnezdišča v stenah zapustila sova velika uharica. V steni nad vasjo je jama, kjer izvira Osapska reka, do katere pa se nismo povzpeli, ker pot ni najbolje vzdrževana. Sredi vasi smo zavili med hišami po kamniti poti po strmem kraškem pobočju. Nismo hiteli, čas je bil tudi za opazovanje okolice, z zanimanjem pa smo prisluhnili tudi predsednici Marinki Pertot, ki nam je zelo nazorno predstavila Osapsko dolino, ki smo jo lahko opazovali pod sabo. Vreme je bilo kot naročeno za razglede na Miljski zaliv, Tržaški zaliv, vasi nad severnim robom Istre v Italiji, na vrh Tinjan na nasprotni strani doline in nastajajoči 2. tir. Na pobočju Kraškega roba smo dočakali prijaznega domačina iz Loke pri Črnem Kalu, nekdanjega predsednika krajevne skupnosti. Povedal nam je marsikaj zanimivega iz zgodovine tega območja, predstavil geografske in geološke značilnosti, opisal čas druge svetovne vojne, nas opozoril na floro in favno teh krajev in celo na nekatera etimološka vprašanja. Vsak poseg človeka v naravo pa ne pomeni vedno samo napredka in pozitivnih rezultatov, zato je opozoril tudi na težave, ki jih prinašajo tehnološke oziroma gradbene rešitve domačinom.
Vračali smo se po drugi strani pobočja, se približali tudi avtocesti in po spustu zagledali viadukt Črni kal z dvema voziščema, ki je s 1065 metri najdaljši v Sloveniji. Pri Centru za obiskovalce Kraški rob je bil čas še za krajši postanek, potem pa smo se s prijatelji iz Trsta poslovili. Z željo, da se kmalu srečamo na našem koncu.
Cvetka Jug
Več fotografij tukaj
