Tradicionalnega pohoda po Sedevčičevi poti na Banjšicah, pod vodstvom Jožeta Sedevčiča, ki je potekal 8. oktobra, so se planincem pridružili tudi člani Društva Sožitje. Organizator se je tokrat še posebno izkazal in pripravil odlično pogostitev pohodnikov za zaključek pa še zabavo s plesom.
V nedeljo smo se odpravili na Faschanaureck v Avstrijo. Z avtom smo se pripeljali do koče, kjer je bil lep razgled na dolino Maltatal. Po treh urah hoje po pašnikih in travnikih, na koncu po grebenu smo prišli na vrh. Tam smo občudovali tri tisočake okoli nas. Čeprav so bili lansko leto ob tem času macesni že zlato obarvani, so bili letos še vsi zeleni, temperatura pa prav prijetna. Naslednje leto gremo pa na sosednji vrh Reitereck 2900m.
Vremenska napoved je bila, da bo sobota najslabši dan. Vendar je vreme muhasto in izkazalo se je, da je bil to idealen dan za pohod v gore. Sonca je bilo dovolj, ne pa preveč in oblaki so bili dovolj visoko, da nam niso preprečevali pogledov na lepe razglede. Zbrala se nas je lepa družba starih in novih znancev. Na vrhu smo poleg razgledov uživali še v družbo beloglavih jastrebov in padalcev. Cankar je napisal roman Cvetje v jeseni, no tudi mi smo ga tokrat imeli. Kljub ne preveč toplemu dnevu, je bil dobrodošel studenček ob poti. V Brezjah pa nas je že čakal prevoz nazaj v Breginj.
Tolminski upokojenci planinci smo v sredo obiskali Valvasorjev dom pod Stolom in Ajdno. Z avtobusom smo se iz Tolmina zapeljali čez Kladje do Žirovnice in Završniškega jezera, kjer smo vzeli pot pod noge. Do Valvasorjevega doma smo prehodili 541m višinske razlike. Tu smo si privoščili postanek za malico in se spustili do Ajdne, se povzpeli na vrh in uživali v razgledih.
Pohoda smo se udeležili jaz, Nada Gaberšček, Branko Nagode in Berta Volf. Kako smo se imeli, pa povedo fotografije... je zapisal planinski vodnik Damjan Manfreda
V sredo, 16.8., smo se tolminski upokojenci planinci, bilo nas je 49, povzpeli na Lašček 1071 m. Z avtobusom smo se zapeljali do Solkana in od tam do Srednjega Lokovca. Od tu do vrha Laščka smo hodili dobri dve uri, in to skozi Novo mesto. Nismo se vračali po krožni poti, saj je pot skozi Raštelo po zadnjem neurju neprehodna. Po vrnitvi v Srednji Lokovec sta nam prijazna domačina veliko povedala o kraju in nam razkazala muzej starih obrti, razstavo umetniških del, cerkev in pokopališče. Preživeli smo še en lep in nepozaben sončen dan.
Planinci upokojenci iz Tolmina smo , 21. 6. 2023, spet vzeli pot pod noge. Odpeljali smo se v Bohinj. Z Ribčevega Laza smo krenili po desni strani jezera do Ukanca. Tu smo si poiskali senco in si privoščili kratek oddih za malico ter nadaljevali pot do koče pri izviru Savice. Vrnili smo se do spodnje postaje gondole in se po zgornji gozdni stezi vrnili na izhodišče. Pot, ki smo jo premagali v toplem sončnem dnevu, je bila dolga 20 km.
V sredo, 19. 4. 2023, smo se tolminski planinci upokojenci spet odpravili na pot. Bilo nas je 70 in odpeljali smo se do vasi Jablanica pri Ilirski Bistrici. Tam smo vzeli pot pod noge in se z vodnikom Simonom in pomočniki podali na razgledni vrh Kozlek ( 997m). Med dve urnim vzponom smo premagali 600 višinskih metrov. Pot je potekala po gozdu, mimo ruševin cerkvice sv. Uršule in gradu Jablanca.
Vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, ampak pogumne spremlja sreča. Aprilsko vreme je pač aprilsko, tokrat nam je bilo naklonjeno. Preveč sonca pa tudi ni najbolj ugodno za hojo. Turo smo začeli na prelazu Drnulk in se preko Čepovanskih Vrš odpravili proti našemu cilju. Spotoma smo si še ogledali ostanke okrevališča partizanske bolnice Pavla. Kljub številčno veliki udeležbi je bilo na vrhu dovolj prostora za vse.
Ob dnevu voda so se tolminski planinci upokojenci sprehodili ob smaragdni lepotici Soči. Prehodili so Soško pot od Kobarida do Trnovega ob Soči. To lepoto narave moraš videti, z besedami se je ne da opisati. Sončen in topel dan je bil kot nalašč za prijetno druženje.