Na izhodišču ture nas je pričakal najin prijatelj Tomi, markacist PD Ajdovščina. Kot lokalca sva ga prosila za pomoč pri vodenju ture. Že na začetku nam je razložil, kje v Lijaku gnezdijo sove uharice, ki so zaščitene, tako da lahko alpinisti tam plezajo samo pozimi.
Planinsko društvo Tolmin letos organiziranega spominskega pohoda v Dražgoše ni razpisalo. Ker sem se doslej udeležila iz spoštljivega odnosa do spominov na tragične dogodke, ki so se leta 1942 zgodili v Dražgošah, že veliko srečanj, tudi v bolj neprijaznih vremenskih razmerah, dežju in hudem mrazu, se mi je ob letošnji napovedi zelo lepega vremena zdelo škoda zamuditi prireditev.
Mara in Rudi sta na januarski pohod vodila 107 pohodnikov na slovensko obalo. Pohod smo začeli v križišču Portorož - Strunjan.
Po strmi poti smo se vzpeli do kraja Lucan, še nekaj časa hodili po grebenu in se po strmi asfaltni cesti spustili v Lucijo. Pot smo nadaljevali ob obali do Portoroža, kjer smo si vzeli čas za sladoled in kavo. Pohod smo nadaljevali ob morju do Bernardina in dalje do Pirana.Tu smo imeli nekaj minut za fotografiranje, nato pa do cerkve in po severni poti do Fijese.
decembra smo šli na zadnji letošnji pohod. Vodila sta nas Rudi in Mara.Sprehodili smo se po gozdni stezi z Idrije pri Bači do Ponikev. Uradni zaključek letošnjih pohodov smo imeli v Tolminskih koritih.Tudi tokrat nas je bilo več kot sto.
Jutro ni bilo nič kaj obetavno, saj je izgledalo kar oblačno. Prvo nas je presentil v Drežnici obvoz zaradi popravila ceste. Že po parkiranih vozilih se je videlo, da pa ljudje pričakujejo lepo turo. Vremenska napoved se je izkazala za pravilno, saj nas je nad nizko oblačnostjo pričakalo sončno in toplejše vreme. Snega je bilo malo tako, da nismo imeli nobenih problemov pri vzponu. Na vrhu smo se veselili lepega vremena in razledov ter družbe. Na koncu nas je seveda obiskal še tradicionalni Miklavž.
Ideja za pohode Po stezicah, ki so včasih bile se je porodila v vodniškem odseku že pred več kot desetimi leti. Kar nekaj let smo z Darijem spoznavali Baško grapo in zaključili s srečanjem pohodnikov na Kneži, s Slavico smo bili v Loški Koritnici, Vinko pa je dober poznavalec Šentviške planote, razgibane pokrajine, ki je pravi raj tako za pohodnike kot tudi kolesarje.
Letošnji spominski pohod v soboto, 9. novembra 2019, v počastitev vseh padlih vojakov na soški fronti, je bil že 20. po vrsti. Tokrat v deževnem vremenu, zato je bila tudi udeležba bolj skromna kot navadno. Ampak, ženske se ne vdamo. Tako nas je pod Marinim vodstvom osem startalo od Doma Klementa Juga v Lepeni. Na cilju pa smo srečale še kar nekaj planincev iz našega društva.
Z avtobusi smo se iz Tolmina zapeljali na Vršič. Od tam smo se povzpeli na Slemenovo špico, kjer je jesen pustila svoje barvne umetnine. Macesni so sijali v sončnem dnevu. Prehodili smo krožno pot. Najprej smo šli po zgornji poti pod Malo Mojstrovko, vračali pa smo se po spodnji stezi, ki je nekoliko lažja. Zadnji del, od sedla navzdol, pa smo se vračali po isti poti. Bilo nas je 110.
Rudi in Mara sta nas v septembru vodila po okolici Dobrne, kjer je več tematskih poti. Mi smo šli po Anini poti. Sonce se nam je ta dan skrilo, dežja pa smo imeli le za vzorec.
V avgustu smo šli z Rudijem in Maro v Rezijo. Prehodili smo TA LIPO POT. V kulturnem domu smo izvedeli veliko o življenju v Reziji, na cilju pa smo si ogledali še muzej.