Krpelj 2 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Written on 20 Oktober 2005 .

 Glasilo lahko pretočite s spletne strani. (PDF format 4MB)

KRPELJ
Glasilo Planinskega društva Tolmin
Številka 2-2000

Izdalo in založilo Planinsko društvo Tolmin
Trg maršala Tita 16a, 5220 Tolmin, telefon: 05 3883211
Naklada 400 izvodov
Tisk. ARTPRO d.o.o.

Uredniški odbor : Žarko Rovšček - glavni urednik
Milena Brešan
Cvetka Jug

Jezikovni pregled: Cvetka Jug

Glasilo je brezplačno in je namenjeno informiranju članov PD Tolmin

TOLMIN, december 2000

Želja nas vseh je, da se upravni odbor in drugi organi društva sproti pomlajujejo. Mnenja o tem pa so zelo različna. Nekateri prisegajo na neusmiljeno rotacijo ob vsakih volitvah, drugi menijo, da je bolje, če delo nadaljuje utečena ekipa. Praksa kaže, da nobena od teh skrajnosti ni dobrodošla. Navsezadnje nihče od nas ni večen, nezamenljiv, pa tudi ne najboljši. Zato je, perspektivno gledano, dobro, da se vsaj upravni odbor društva ob koncu posameznih volilnih obdobij delno osvežuje z novimi sodelavci. Celovite zamenjave vodstva s povsem novimi ljudmi niso dobrodošle, saj je treba vseskozi graditi tudi na preteklih izkušnjah. V tem smislu je prav, da spoštujemo tudi načela kontinuitete dela, pa čeprav se tej besedi predvsem v vsakdanjem političnem življenju daje negativen prizvok »sile kontinuitete« ipd.). Vsaka podobnost negativnih političnih oznak z delom v naši organizaciji mora biti zgolj slučajna in naj se tiče le samega naziva, ne pa vsebine. Člani planinske organizacije bi morali biti na svojo kontinuiteto pravzaprav ponosni. Le neprekinjenemu izvajanju dogovorjenih programskih načel, od prvih začetkov pred več kot sto leti pa do danes, se lahko zahvalimo, da smo obstali. Kontinuirano vztrajati na teh načelih je v najbolj mračnih obdobjih zgodovine pomenilo obstati tudi kot narod. Pri tem je morala biti organizacija odprta tudi za sveže ideje in dotok mladih moči. Brez tega bi spet kmalu propadla. Kontinuiteta v »zdravih« mejah torej ni samo negativen pojav. Vse navedeno velja tako za krovno organizacijo, kot tudi za posamezna planinska društva, vključno z našim.

Ob prihajajočih volitvah v upravni odbor in druge organe Planinskega društva Tolmin si torej želimo kontinuiteto tistega, kar se je v preteklosti izkazalo kot uspešno in nas uvršča med bolj dejavna planinska društva v Sloveniji. Želimo pa si tudi osvežitve v načinu dela, ki jo lahko prinese le pomlajena ekipa sodelavcev. Le ta je lahko porok za uspešno nadaljevanje dela in lahko zagotovi, da kontinuiteta ne postane cokla razvoja. Zato bi radi vse naše člane spomnili, da je leto 2001 za nas volilno leto. Končno dejanje bodo volitve v nove organe na občnem zboru društva, ki je ponavadi v mesecu marcu. Priprava na to pa so vsekakor ustrezni predlogi za nove člane upravnega odbora. Zanje je sedaj pravi čas, zato so dobrodošli in jih od vas, spoštovani člani, pričakujemo.

Žarko Rovšček

Novi lokaciji naše društvene pisarne smo se že dodobra privadili. Do njene otvoritve, leta 1997, smo se morali neprestano seliti iz enih najemnih prostorov v druge. Starejšim članom je danes vse to le še grenak spomin. Dragoceni arhivski dokumenti so se ob preseljevanju začasno raztresli na domove takratnih društvenih delavcev. Leto 1997, prvo leto drugega stoletja planinstva na Tolminskem, je bilo v tem pogledu pomemben mejnik naše društvene dejavnosti. Dolgotrajna želja generacij planinskih aktivistov, naših predhodnikov, je dobila s pridobitvijo novih lastnih prostorov realno podobo. O tem, da pot do njih ni bila lahka in kratka, morda ob vsakodnevnem obisku niti ne pomislimo. Ob otvoritvi smo v pisarni na zid takoj za vhodom obesili kronološki pregled razprav o društvenih prostorih iz naših zapisnikov, ki ga verjetno le malokateri mimoidoči opazi ali prebere. Zdi se nam prav, da tej zgodbi o pridobivanju »lastnega doma« posvetimo malce več pozornosti, saj se morda niti ne zavedamo, da imamo z novimi prostori omogočene res dobre pogoje za vsestransko društveno delo. Naslednji izvlečki so sami dovolj zgovorni in dokumentarni, zato ne potrebujejo dodatnega komentarja.

Naši prostori

Zapisnik izrednega občnega zbora PDS Podružnica Tolmin - 22. 9. 1946

...Tov. Martelanc predlaga, da se poišče stalen lokal in sicer v fizkulturnem lokalu...

Zapisnik seje novoustanovljenega odbora PD Tolmin - 23. 12. 1948

...Ugotovilo se je, da bi društvo potrebovalo vsaj sedež in sicer 1 ali 2 sobici. Predvsem bi potrebovala prostor gorska reševalna služba, kateri naj bi služila druga soba za shrambo za orodje in opremo.

Širša seja PD - 15. 1. 1950

...Ivančič predlaga, da bi se za društvo dobilo stalen sedež, kateri naj bi bil dnevno vsaj po dve uri odprt in v katerem naj bi se namestilo enega honorarnega uslužbenca, kar bi mnogo doprineslo k organizacijski utrditvi društva. Tov.Bojan Savnik pripomni, da je ta predlog sprejemljiv in sicer, da bi to napravili skupno s telovadnim društvom in MOOF tako, da bi uslužbenca vse tri organizacije lahko v celoti dnevno finansirale.

Tov. Fratnik omeni, da sedež društva mora ostati vsekakor v Tolminu, za kar se vsi prisotni strinjajo.

Občni zbor PD - 29. 1. 1950

Slučajnosti in sklepi:

...Sedež društva je pri poverjeništvu za turizem in vsa vprašanja naj se obračajo na poverjeništvo za turizem, dokler se ne dobi drugega sedeža.

Letni občni zbor PD - 28. 1. 1951

Ad 11. Raznoterosti: ...Ker je večja količina planik zaplenjena ter shranjena na okrajnem sodišču Tolmin vprašanje je, ali jih lahko uporabljamo za okras prostora kjer bo pisarna planinskega društva Tolmin.

Letni občni zbor PD Tolmin - 28. 12. 1951

Ad 11. Raznoterosti: ...Tov. Ceklin Franc pripomni, da bi bilo umestno, da bi dobilo PD en prostor v Tolminu in to eno malo pisarno, kjer bi imeli spravljene planinske rekvizite in arhiv PD.

Letni občni zbor PD - 23. 12. 1952

Poročilo tajnika (Josip Ipavec)

...Delo tajništva je bilo po drugi strani precej ovirano zaradi dejstva, da naše društvo ni imelo lastnega pisarniškega prostora in smo morali tako arhiv kakor druge rekvizite in pošto imeti na domu ali po posameznih pisarnah. ... Po dolgem času in trdi borbi smo le uspeli dobiti primeren prostor, ki pa je potreben večjih adaptacij. S pomočjo raznih forumov, prispevkov podjetij in osebnim delom članov UO se poslovni prostor preurejuje in upati je, da bomo lahko odprli našo pisarno v najkrajšem času, verjetno še pred novim letom. S tem bo društvo končno le dobilo majhen a reprezentativen poslovni prostor, ki bo služil društvu za pisarno in za seje, kakor tudi za hrambo planinskih rekvizitov, v poletnih mesecih pa tudi za podružnico Putnika.

Letni občni zbor PD - 18. 2. 1954

Poročilo tajnika društva (Josip Ipavec):

..Društvo ima lastne pisarniške prostore v Tolminu, kjer se odvija društveno življenje in tudi hranijo društveni rekviziti in društveni arhiv.

Občni zbor PD - 17. 3. 1955

Poročilo tajnika (Hinko Uršič)

Občni zbor PD - 14. 4. 1962

Poročilo gospodarja koče in planinskega društva (Hinko Uršič).

...Potreba po prostoru v Tolminu je postala zelo velika. Nujno ga rabimo za shrambo našega arhiva, ki je postal že precej velik in tudi za shranjevanje materiala, ki se je nabavil za prevoz v kočo na Razor, pa tudi za shrambo materiala GRS in AO.

Občni zbor PD - 1. 3. 1975

Poročilo predsednika PD (Narcis Michelizza)

Predvsem je nujno, da društvo dobi svoj sedež in primeren klubski prostor v Tolminu. Žalostno je, da nam arhiv društva, razglednice in drugo imetje propada v neprimerni vlažni kleti. ...Sam in nekateri člani smo veliko napravili, da bi do takega primernega prostora prišli, vendar vse zaman - ni in ni bilo mogoče. Zaradi tega naj z današnjega občnega zbora izzveni poziv pristojnim organom, da nam pomagajo rešiti to vprašanje.

Občni zbor PD - 13. 12. 1975

Poročilo predsednice (Zdenka Kavčič)

Občni zbor PD - 10. 3. 1978

Poročilo predsednika (Rudi Rauch)

Na uspešnost dela je veliko vplivalo tudi to, da društvo ni imelo svojih društvenih prostorov. Zmotno je namreč mišljenje, da društvo prostorov ne rabi. ... Društvo ima bogat arhiv, ki pa je raztresen pri bivših in sedanjih funkcionarjih in sodelavcih društva. Imamo tudi nekaj inventarja, ki se praši in gnije po podstrešjih in neprimernih vlažnih prostorih itd.

No, ta velik problem je rešen. Dobili smo primeren prostor, ki ga je potrebno še urediti in prav gotovo bo to pripomoglo k boljši povezavi, organiziranosti in aktivnosti v društvu.

Občni zbor PD - 15. 3. 1996

Poročilo predsednice (Milena Brešan)

Ad 4. Skepanje o nakupu nepremičnin

Ker Občina Tolmin namerava adaptirati stavbo, v kateri ima društvo pisarno in jo preurediti za svoje potrebe, je društvu postavila rok, do katerega se mora izseliti, in sicer do oktobra 1996.

Da bi dolgoročneje rešili problem, je UO predlagal, da se odkupi del stavbe v centru Tolmina na parceli št. 777/4 k.o. Tolmin s površino 44,75 m. Stavba je občinska last, vrednost nepremičnine pa je bila ocenjena na 1.044.832,00 SIT po cenah, ki veljajo v marcu 1996. O prodaji mora razpravljati še občinski svet.

Stavba je sicer v precej slabem stanju, adaptacijo pa bi izvedli ob pomoči vseh članov z relativno majhnimi stroški.

Ker mora sklep o nakupu sprejeti občni zbor, možnost odkupa pa še ni dokončno rešena, je predsednica občnemu zboru predlagala, da za vodenje nadaljnega postopka pooblasti upravni odbor.

Žarko Rovšček

Nekaj o Peruju in pripravah

Peru - čudovita dežela, sestavljena iz treh popolnoma različnih pokrajin. Costa, obalna regija, je 2250 km dolg pas ob Pacifiškem oceanu, ob tokovih rek izredno rodoviten, sicer pa gol puščavski svet; sierra, andsko višavje, na katerem so ene najlepših gora na svetu, prekrasni beli vrhovi, ki se dvigajo navpično v modrino neba in tvorijo čudovit kontrast s pokrajino suhih trav rjave barve. Na tem revnem svetu prebiva približno polovica perujskega prebivalstva, ki se preživlja s skromnimi pridelki (krompir in nekaj vrst žita), ki rastejo tudi do višine 4000 m, višje pa le še z gojenjem lam, alpak ter govedi. Živali so bolj shirane pa vendarle preživijo ob skromni višinski paši. Tretje področje, selva, pokriva tropski gozd in neprehodna džungla na vzhodni polovici Andov, kjer v negostoljubnih razmerah živi le 5 % prebivalstva.

Večina Peruancev govori španski jezik, uradni jezik pa je tudi jezik Indijancev Kečua. Indijanci Kečua in Aymara prebivajo v andskem predelu, medtem ko v amazonskem delu Peruja živi v 50 etničnih skupinah le še 250.000 Idijancev.

Peru je dežela nasprotij. Medtem ko se moderne četrti mest predvsem v Limi praktično ne razlikujejo od evropskih predstolnic, pa takoj ko prestopiš mejo četrti naletiš na strašno revščino, v kakršni živijo tudi prebivalci na andskem višavju ob vznožju Cordillere Blance, ki se s primitivno obdelavo terasastih njiv visoko v hribih težko preživljajo. Področje današnjega Peruja je bilo že zelo dolgo naseljeno, tu so vzcvetale in ugašale mnoge zelo razvite civilizacije, najpomembnejše so bile Chavin-Sechin, Pracas-Nasca in Moche-Chimu. Nastanek inkovske države pojasnjuje mit, po katerem sta Manco Capac (prvi Inka) in njegova sestra, ki ju je ustvaril bog Sonca, prišla iz jezera Titicaca, da bi ustvarila imperij, ki je na svojem višku obsegal del Čila, Ekvador, Bolivijo in del Argentine ter dosegel svoj vrh prav ob prihodu Špancev v 16. stoletju. Škoda, ki jo je povzročil z uničenjem mogočnega cesarstva predvsem pa inkovske kulture Francisco Pizarró, je nepopravljiva.

Del udeležencev odprave

Tolminski planinci smo se odločili, da v letošnjem letu tudi sami okušamo delček dežele Inkov in v nedeljo, 9. julija, poleteli z beneškega letališča proti Limi, od tam pa v Huaraz ali perujski Chamonix, mesto ob vznožju belih gora. Utrujeni od vožnje, vendar vzhičeni nad doživljajem, saj smo bili končno v Ameriki, kar nismo mogli k počitku, zasedli smo dnevni prostor seňore Ines v hostalu Galaxia in se pogostili z domačo »gbanco«, ki jo je prav od doma pritovorila Anka. Utrujenost (pa tudi že po malem višina, Huaraz leži 3090 m visoko) je botrovala pozabljeni denarnici v »taksiju«, ki smo jo dobili nazaj s posredovanjem lokalnega policista, za uslugo je pričakoval kar znatno nagrado. Tako se nam je počasi že začelo dozdevati, da so bili nasveti kolegov, ki so pred nami obiskali to lepo deželo in nas svarili pred razno raznimi nevarnostmi (kraje, podkupovanje, itd), kar ustrezni.

Prve dni smo si nekoliko odpočili, si ogledali Huaraz z okolico, se počasi privajali višini ter pričeli navezovati stike z domačini (beri domačinkami).

Treking v Cojup

Odločili smo se, da bomo prvi del trekinga preživeli v dolini Cojup na višini približno 4.400 m. Da lahko preživi skupina 16 oseb pet dni v popolni divjini je potrebno kar nekaj priprav. Tako smo se dogovorili za prevoz do izhodišča, najem oslov in kuharja (cusiòero Ulralico), s katerim smo na tržnici nabavili hrano, zelenjavo in meso (ponudbo, da bi vzeli s sabo žive pollote - piščance, smo hvaležno zavrnili). Vsak nakup zase je posebno doživetje, najprej je kuhar pregledal blago, potem nas je vprašal, če se strinjamo s kvaliteto, nato pa so se začela pogajanja za ceno. Peru ne pozna fiksnih cen, cene se sproti določajo glede na spretnost kupca. Celo menjalni tečaj dolar/novi sol je podvržen istim zakonitostim.

(Pogled na tabor v Cojupu) Končno je nastopil dan D, ko smo po obilnem zajtrku pričeli nalagati kombi, ki se je skoraj sesedel, ko smo naložili najmanj 20 kg opreme za vsakega, celotno »kuhinjo« in hrano ter v prostor za 12 oseb skupaj 16 planincev in še našega pomočnika, vodnika in organizatorja Alda. Cesta do izhodišča v začetku doline Cojup je komajda zaslužila to ime, kombi je premetavalo sedaj na eno sedaj na drugo stran, v nekem trenutku se je tako nagnil, da smo se že videli v grapi. Le naš Aldo se ni nič vznemirjal, nekaj časa je celo dremal, ter se preplašenim vzklikom iz zadnjega dela kombija le nasmihal.

Čeprav se pot po dolini Cojup le rahlo vzpenja, so nas burrosi (osli) v spremstvu arrierov (vodičev) in Nenada, ki jih je glasno vzpodbujal: »Br, burro, br!!«, kmalu prehiteli. Po nekaj urah hoje smo prispeli v campo base, kjer je v šotoru – kuhinji kuhar že ponujal okusen mate di coca, čaj, za katerega pravijo, da zelo blaži težave, ki jih nevajenemu povzroča višina.

Kmalu je prišla noč. Po šesti uri zvečer, ko sonce zaide, se ti mraz zareže v kosti. Ne preostane ti nič drugega kot da se čimprej spraviš v »spalko«. Noči so zelo dolge, tako da sem počasi začela razumevati alpiniste, ki so vsi po malem filozofi, saj drugega kot razmišljati potem, ko se že ob približno 22. uri prvič zbudiš, jutro pa je še tako daleč, pravzaprav ne moreš.

Na vrh Ishince (5530 m)

Naslednje jutro smo šli na oglede. Takoj nad taborom smo zagrizli v hudo strmino in le počasi napredovali. Razgledovali smo se po okoliških ledenikih. Imeli smo celo srečo, da smo videli, kako se je sprožil plaz. Pogledi pa so iskali vrh Ishince, ki se nam je nenadoma prikazal na modrem ozadju neba. Kljub želji, da bi vrh kar takoj naskočili, smo se morali vrniti v tabor, kjer nas je naš kuhar veselo pričakal s »supo con verdura in lomo saltado«, perujsko tradicionalno jedjo. Seveda sta naša neučakana alpinista Bogo in Matej že v prvem poskusu osvojila vrh.

Po dnevu, ki je bil namenjen aklimatizaciji, je najvztrajnejši del ekipe (beri moški) »skočil« na 5421 m visok Huapi, kjer pa so se bili malo pod vrhom prisiljeni obrniti, saj niso imeli plezalne opreme, ostali pa smo se, da ne bi preveč zaostajali, podali do ledeniškega jezera Palcacocha v zatrepu doline Cojup in še malo naprej.

Na vrhu Ishince (5530 m)

Še v trdi temi naslednjega jutra smo se podali na pot. Poti pravzaprav ni, občasno smo naleteli na kakšnega prijaznega »možička« sicer pa iskali najugodnejše prehode. V sončnem opoldnevu je tako najvztrajnejša in najbolj vzdržljiva skupina dosegla vrh Ishince na višini 5530 m in tako uresničila naše želje. Čestitk ob povratku v tabor kar ni hotelo biti konca, pa tudi kakšna solzica se je skotalila po utrujenem licu.

Po dnevu počitka, raziskovanju bližnje okolice, izmenjavanju vtisov in občudovanju kuharja, ki je mimogrede postavil ognjišče, saj je plina, za katerega smo plačali znatno vsoto, zmanjkalo (kar je bil vsekakor čudež, saj bi moral zadoščati za cel teden, kot je komentiral dogodek naš vsestranski Aldo), smo se zadovoljni poslovili od prijazne in mirne doline. Na povratku smo spet doživeli šok, saj smo morali za burrose nenadoma plačati tudi za izhod iz narodnega parka, šoferju, ki je tudi zaslutil priložnost za dvojni zaslužek, pa smo se ostro (pa tudi uspešno) uprli, čeprav nas je potem nekaj časa tako vozil, da nam je bilo že žal, da nismo raje plačali.

Vrnili smo se v Huaraz k mami Ines, kjer smo se pozno zvečer poslovili od naših prijateljev: Ivana, ki je edini že bil v Cordilleri Blanci ter je poskrbel, da smo se povzpeli na Ishinco, pa tudi od Aleksandre, Anke, Darje, Mateje in Metke, ki so imeli za naprej svoje, bolj turistično naravnane načrte. Z Matejo in Aleksandro, ki sta se nam spet pridružili kasneje, pa smo se dogovorili za stik preko elektronske pošte. Presenečeni smo namreč ugotovili, da je v Huarazu pa tudi v drugih večjih krajih Peruja skoraj več možnosti elektronskega komuniciranja kot telefonskega, cene tega novejšega komunikacijskega sredstva pa so sorazmerno nizke.

Naša odprava je bila zelo heterogena. Sestavljala sta jo dva smučarja na deskah (borderja), dva alpinista, skupina treh dam, ki ni imela planinskih pretenzij, pa tudi nekaj navadnih planincev. Tako pravzaprav nismo bili nikoli vsi skupaj, vedno je imel kakšen del skupine svoj plan.

Odločili smo se, da malo izključimo možgane in si privoščimo toplice Monterrey v bližini Huaraza, kjer voda ni najbolj vabljiva, saj je rjave barve z vonjem po žveplu. Menda pa vsebuje tudi natrij in druge kovine. Glavoboli kot posledica višinske bolezni so se počasi umirjali, prišle pa so druge nevšečnosti v obliki prebavnih motenj. Vrnili smo se z lokalnim avtobusom, ki je vozil s hitrostjo 10 km/h, ustavil, kjer je kdo pomahal, v avtobus pa se je nagnetlo toliko ljudi, kolikor jih je potrebovalo prevoz. »Huaraz, Huaraz,« je sprevodnik še kar naprej s kričanjem vabil nove potnike.

Dolina Llanganuco

Na drugi treking smo se odpravili v dolino Llanganuco v narodnem parku Huascarán, kamor sta že odšla Bogo in Matej, s ciljem da preplezata Huascarán, najvišji vrh Cordillere Blance. Potovanje po eksotičnih državah je dogodivščina posebne vrste, katere slast smo naslednje jutro okusili tudi mi, ko smo par kilometrov iz Huaraza na cestni kontroli ugotovili, da nam je Aldo najel kombi, ki ni imel dovoljenja za prevoz turistov, zato smo morali izstopiti ter vso opremo preložiti na drug avtobus.

Pot smo nadaljevali do spominskega parka v kraju Yungaj, kjer je leta 1970 plaz, ki se je zaradi potresa utrgal s Huascarána, v par minutah pokopal pod sabo 30.000 ljudi. Pozno popoldne smo prispeli do Savoyapampe na višini 3888 m v dolini Llanganco, kjer smo se utaborili.

Na vrhu Nevado Pisca (5752 m)

(Na vrhu Nevado Pisca (5752 m)) Odločili smo se, da bomo spremljali Darija in Nenada do morene pod Piscom. Izredno presenečeni smo na višini 4765 m »odkrili« izredno lepo planinsko kočo, katere podobnost s kočami v Dolomitih se nam je razjasnila, ko smo izvedeli, da so jo zgradili mladi iz Oratorija Andi, ki ga vodijo italijanski patri, v spomin na dva njihova planinca, ki sta se smrtno ponesrečila v severni steni Huascarána. Počutili smo se prav evropejsko, saj so nudili »cocina italiana y local«, pa tudi ekspresno kavo, ki smo jo do tedaj odkrili le v nekem majhnem bifeju v Huarazu.

Naslednji dan sta Darij in Nenad zavzela Nevado Pisco (5752 m), kjer sta na povratku srečala naša uspešna deskarja Miha in Petra, ostali smo se vzpeli do Lagune noventa nueve, kjer smo strmeli nad izredno modrozeleno barvo jezera ter v slapu vode, ki je pršela izpod ledenika občudovali v kapljice vode ujet čudovit spekter barv. Tudi to jezero je regulirano z zapornicami, ki jih je perujska vlada namestila zaradi poplav ob izlivih vode, ki jih povzročajo pogosti potresi, ko se zaradi velike količine snega in ledu z ledenikov, ki zgrmi v jezero, gladina vode nenadoma izredno dvigne.

Ogled turističnih zanimivosti

Preden smo zapustili Huaraz smo si še enkrat privoščili obilne porcije pollov (pečenih piščancev) v Robles-u in uživali gostoljubje diska Tambo. Po nasvetu kolegic smo si ogledali ledenik Pastoruri na višini 5240 m, ki leži v južnem delu narodnega parka Huascarán v sektorju Carpa. Ledenik je izredno lahko dostopen, saj do višine 5000 m pripelje makadamska cesta. Zdravilna mineralna voda v Pumapampi je članu naše odprave povzročila nasproten učinek - prebavne motnje. Svetovno čudo – roža Puya Raymondi, ki raste le na andskem višavju na višini med 3 in 4000 m je tudi nas navdušila. Je največja cvetoča rastlina na svetu, saj zraste v višino do 12 m, cveti pa samo enkrat v približno sto letih, ko ima cca 5000 cvetov in 6 milijonov semen, po cvetenju pa odmre.

Ogled Lime, od koder smo prispeli po celodnevni vožnji po strmi ovinkasti cesti in morali premagati 3000 m višine, je bil precej okrnjen. V mesto smo prišli prav na dan inavguracije novega predsednika Fujimorija, ki je povzročila obširne nemire in demonstracije, tako da je bilo mestno središče s Plazo del Armas zaprto in so celo nekateri naši člani okusili solzilec.

Svetovno čudo - roža Puya raymondi

Odločitev, da gremo proti jugu z avtobusom, se ni izkazala za najboljšo, saj smo se do Arequipe - belega mesta (pročelja hiš so iz belega vulkanskega kamna) - vozili sedemnajst ur. Vožnja je bila kar preveč naporna, čeprav smo si potovanje krajšali z opazovanjem brezmejne puščave na eni in Pacifika na drugi strani ceste.

Naša naslednja postaja je bilo mesto Puno na obali jezera Titicaca na višini 3810 m. Jezero Titicaca naj bi bilo najvišje plovno jezero na svetu in se razprostira na površini 8560 km² (dolgo je 165 km, široko pa 60 km) na območju Peruja in Bolivije. Ima 36 otokov, od katerih smo si ogledali le dva najbolj značilna, Uros in Taquile. Otok Uros je plavajoči otok, narejen iz slame in nekako pripet v dno, da ga ne bi odplavilo. Vse na otoku je iz slame, tako kočice, kot tudi čolni. Bosi otočani, oblečeni v obleke živahnih barv (prevladuje rdeča), ob prihodu čolna stečejo do svojih kočic in hitijo razstavljat spominke. Razmere so se tudi zanje nekoliko izboljšale, saj sta na sosednjem, tudi slamnatem otoku, zdravnik in šola, v kateri otroci iz bližnjih otokov pridobivajo vsaj osnovna znanja. Za nas je bil otok zelo zanimiv. Občudovali smo sposobnost velikega števila družin, da lahko živijo na tako majhnem prostoru. Potem, ko smo zajeli polno copato vode, smo lažje razumeli, zakaj so vsi bosi.

Otok Taquile je bistveno večji kamnit otok, do katerega pelje 548 (no, šteli jih nismo) stopnic, na vrhu katerih te na vhodu v vas pričakajo moški, ki pletejo kape. V tej obrti so že tako spretni, da pletejo tudi med hojo. Pokriti so s kapami, ki so raznih barv, po katerih se ločijo samski in zaročeni moški od poročenih. Ženske imajo pod vtisom španskih grozodejstev še vedno glave pokrite z velikimi črnimi rutami, pa tudi pogovarjajo se le šepetaje.

Prihod v Cusco, starodavno inkovsko predstolnico, v večernih urah nas je prijetno presenetil. Glavni trg - Plaza del Armas - z vsemi palačami in cerkvami je bil čudovito razsvetljen, tako da smo od začudenja kar obstali. Puno, od koder smo prihajali, je precej zanemarjeno majhno mestece. Cusco je zelo živahno mesto z velikim številom restavracij, bifejev, trgovin in seveda obvezno »tržnico«, ki zvečer čudežno nastane iz nič na ulicah, ki se stekajo na Plaza del Armas. Tu je mogoče kupiti vse, največja je seveda ponudba ročno tkanih puloverjev, pončev, torb in drugega, čemur se tudi mi nikakor nismo mogli upreti, saj smo po toliko dneh spoznavanja dežele postali kar uspešni v »usklajevanju« cen.

Srce Cusca je bila trdnjava Korikancha, tempelj sonca. Korikancha je bila tudi zvezdni observatorij, od koder so spremljali letne čase in druge pomembne dogodke na nebu (solisticije, ekvinokcije, ter določali tako čas svetih ritualov kot setve). Od tu so Španci odnesli tone zlata, saj je njihov kronist zapisal, da je bil vrt palače tako poln zlata (na tleh so ležale kepe zlata, kipi lam, valkun in njihovih pastirjev pa tudi najbolj značilne rastline kot npr. inkovska sveta roža ccantú, koruza in druge vse v celoti zlate), da je ob sončnem vremenu kar jemalo vid. Seveda je vse to bogastvo - ne samo v Cuscu, pač pa tudi drugod - premamilo španske zavojevalce s Pizarrom na čelu, da so z mečem in s prevaro popolnoma uničili mogočno inkovsko cesarstvo. Španci se niso zadovoljili le z uničenjem in podjarmljenjem prebivalstva, dosledno so po vseh inkovskih mestih podirali mogočne stavbe, iz tako dobljenega materiala pa gradili cerkve in samostane ter vladne palače. Tako je danes od mogočne Korikanche ohranjen le spodnji del zidovja, na katerem stoji cerkev Santo Domingo.

Le nekaj kilometrov iz Cusca se razprostira Sveta dolina, ki jo napaja inkovska sveta reka Urubamba. Dolina je izredno rodovitna, saj v njej uspevajo številne vrste stročnic, krompirja (v Peruju ga poznajo okoli 200 različnih vrst), koruze, pa tudi chicha. To je rastlina z drobnimi plodovi, iz katerih so pridelovali alkohol, uporabljali pa so jo tudi pri mumificiranju trupel.

V Andih smo bili vedno znova presenečeni, na kakšni višini (4000 in več metrov) obdelujejo zemljo v terasah in pridelujejo hrano. Obdelava predvsem v hribovitem delu v okolici Huaraza je zelo primitivna, izključno ročna, medtem ko smo prav v omenjeni Sveti dolini že srečali tudi kakšen traktor. Naš prvi postanek je bila zelo znana tržnica v Pisácu, kjer lahko kupiš izdelke domače obrti (izdelki iz volne lam in vilkun, pa tudi iz usnja in keramike) Tu smo tudi občudovali 300 let staro, avtohtono drevo - pisanayi. Sicer pa je v Peruju bolj malo dreves, presenetili so nas evkaliptusi, ki so kljub nadmorski višini 3000 m rastli v okolici Huaraza. Povedali so nam, da so jih zasadili zaradi izredno hitre rasti. Na severnem koncu Svete doline leži na naravni vzpetini terasasto zgrajena trdnjava Ollantaytambo, ki je branila Cusco pred vdori džungelskih plemen, zaradi izjemne lege pa se je Manco Inka tu uspešno zoperstavil španskim napadalcem. Ob ogledu sončnega templja na vrhu smo se čudili sposobnostim davnih graditeljev, saj reže med kamni tako tesnijo, da ne gre vmes niti papir. Ob vznožju templja raste najznačilnejša, simbolna inkovska roža ccantú, ki so jo tkali v tkanine in risali na keramiko.

Izgubljeno mesto na robu džungle - Machu Picchu

Za konec potovanja smo si prihranili svetovno čudo - izgubljeno mesto na robu džungle Machu Picchu, ki ga je leta 1911 ponovno odkril angleški arheolog Birmington, čeprav je naš vodnik iz rodu Indijancev Kechua pripomnil, da to ni res, saj je bilo mesto domačinom znano že dosti prej. Vendar je bil Birmington tisti, ki je imel zadosti sredstev, da je mesto, ki je bilo preraslo z džungelskimi rastlinami, očistil in restavriral. O namenu Machu Picchuja je več teorij. Po eni od njih naj bi bilo to mesto - tempelj posvečen Sončnemu bogu in so v njem živele izbrane device. Ostanki in raziskave mesta kažejo, da so tam živeči svečeniki razpolagali z zelo velikim znanjem o nebu in zemlji, saj so se ukvarjali z astronomijo. Machu Picchu je popolno mesto, zgrajeno na terasah, v katerem je poleg stavb, namenjenih prebivalcem, tudi nekaj enkratnih templjev, s sončevim na čelu, kamnom - Intihuatana - ki je mogoče služil kot astronomski observatorij in katerega energija je zelo pozitivna, ter mnogo drugih pomembnih stavb (npr. Intimachay - okno, skozi katerega posije sonce le ob decembrskem solsticiju, ali pa odprtina v sončevem templju, skozi katero se prebije sončni žarek samo ob junijskem solsticiju, itd).

Čeprav tudi sami turisti, smo kar malo obžalovali, da sveto mesto ni zaščiteno pred vdori množice veliko preglasnih turistov, ki mu odvzemajo kar precej mistike.

Naše potovanje se je tako bližalo zaključku. V Limi smo se ponovno srečali z Bogom, Matejem in Petrom, ki so bili s svojo bero vrhov kar zadovoljni. Bogo se je z Matejem vzpel tudi na najvišji vrh Peruja Huascaran (6768 m), z Miho in Petrom pa na Uros ter pod vrh Parona, od koder sta se spustila z bordom. Vsi trije pa so bili tudi na Ishici in Piscu.

Ker je Peru dežela, kjer čas ne pomeni dosti, smo po zaslugi Lufthanse naše potovanje podaljšali še za en dan prazaprav noč in se po ogledu mnogih letališč (Mexico City, Pariz, Műnchen, Benetke) 9. avgusta ponoči, srečno vrnili domov.

Peru je država, v kateri se prepleta novo in staro. Po cestah modernih mest se sprehajajo v ponče oviti Indijanci z lamami. Na temeljih španskih katedral je še vedno vidno mogočno inkovsko zidovje. Od puščav na obali Pacifika vodijo poti prav na mogočne vrhov Andov, ki se zaključujejo v gosti džungli na drugi strani. Vsekakor en sam obisk Peruja ne zadošča. V času, ki smo ga imeli na razpolago, smo lahko le zaslutili vso raznolikost te dežele.

V vsej poplavi pisanja različnih osvajalcev gora, od običajnih obiskovalcev do alpinistov, se prav poredko dogaja, da bi prebrali tudi kakšno izpod peresa oskrbnika ali oskrbnice katere izmed številnih planinskih postojank, najsi bo pri nas ali v tujini.

Magda Jevnikar v planinskem elementu (Foto: Jože Mežnar)

Kot da ti ljudje, ki so pomemben del naše varnostne verige in nepogrešljiv - prijeten ali neprijeten, vsekakor pa pomemben - spomin na naša gorniška doživetja, nimajo kaj povedati. Res je, da so nekako v ozadju, so pa vendarle sestavni del vsakega gorniškega dejanja, pa naj gre za ponižno hojo po uhojenih poteh ali pa morda bolj ambiciozne alpinistične podvige. Z udobjem, ki ga nudijo nam, s sleherno prijazno besedo in pomočjo ob vsakem trenutku, so tudi oskrbniki koč prišli v klasiko svetovne gorniške literature. Spomnimo se le Kugyja, Tume ali Avčina, da drugih ne omenjamo. Kljub vsemu pa so redki med njimi tudi sami kaj zapisali. Zato mi je v prijetno dolžnost, da pospremim ta prispevek naše oskrbnice v koči na planini Razor, Magde Jevnikar, z besedami: »Gospa oskrbnica, beseda je Vaša.«

Žarko Rovšček

Na planino Razor lahko prideš le po ovinkih

Prišel je 25. junij, ko naju je s kuharico Vlasto prišel iskat vodja gospodarskega odseka pri PD Tolmin, gospod Jože Mežnar. Seveda sva imeli toliko prtljage, kot bi šli na Mars, ne pa za tri mesece na planino. Sedeli sva poleg prtljage v avtu kot stlačene sardine v konzervi. Po lepi, čeprav malo naporni vožnji, smo se pripeljali na planino Razor. Sprejela naju je v vsej svoji razkošnosti. Bila je odeta v čudovite barve gorskega cvetja, ki ga je na planini v obilju. Vlasta, ki je bila tu prvič, se ni mogla načuditi vsemu temu cvetju. Poudarila pa je, da se bo po tej poti peljala samo še enkrat in to nazaj v dolino. Seveda pot ni avtocesta, ampak gozdni kolovoz in zato vzbuja nevajenemu malo strahu. Ko se pelješ večkrat pa se kar navadiš in ni več tako grozno.

Hladen tuš za začetek sezone ali prvo poglavje o planinski etiki

Prvi dan sva se prilagajali in urejali kočo, kot se nama je zdelo najbolje in po svojih močeh. Bilo je med delavnikom in ni še bilo ljudi. Vendar se je že bližala sobota in pripraviti je bilo potrebno hrane za okoli osemdeset najavljenih planincev. Vsi so rezervirali svoj obisk po telefonu. Tako sva z Vlasto hiteli pripravljati joto, mineštro in našo hišno specialiteto, štruklje. Obe, že nekoliko utrujeni od pospravljanja in kuhanja, sva v soboto pričakovali omenjene planince. Toda od vseh osemdesetih, ki so rezervirali prenočišče in prehrano, jih je prišlo le sedem. Opravičila se jih je le peščica. Preostalih oseminštirideset Ljubljančanov, ki so večkrat klicali, naj jim zanesljivo pripravimo prenočišče in hrano, pa niso niti sporočili, da jih ne bo, ali se opravičili. Omenila sem, koliko hrane sva pripravili. Vsakomur je lahko jasno, da je nisva mogli prodati, saj ni bilo toliko gostov, da bi lahko vse to pojedli. Tako se včasih človek vpraša, kakšna je ta naša planinska etika. Če nekaj naročiš, potem moraš imeti tudi toliko kulture in razumevanja, da bi vsaj sporočiš, da ne moreš priti. Tako smo se po tem prvem razočaranju odločili, da bomo v bodoče sprejemali samo pismene rezervacije s kavcijo. Moram povedati, da je bila to zelo modra odločitev, saj se nam v naslednjih mesecih kaj takega ni več pripetilo.

O štrukljih in prijaznih nemških zakoncih

Sezona se je počasi bližala vrhuncu. Kuhali smo vse več in za Vlasto je bilo dovolj priložnosti, da je pokazala svoje kuharske umetnije. Lonci z joto so bili tako veliki, da bi človek v njih utonil. Štrukljev sva pripravili vsak dan več. Naredili sva jih toliko, da bi jih morali meriti kar z metrom. Vsakodnevni pogovor o pripravljenih štrukljih v metrih nama je z Vlasto vzbujal kar precej smeha. Pa še ena dogodivščina v zvezi s štruklji. Pri nas sta prenočila tudi dva gosta, mož in žena, iz Nemčije. Na planini sta se počutila zelo dobro, zato sta bivanje podaljšala za nekaj dni. Seveda sta poskusila tudi štruklje. Bili so jima zelo všeč in sta hotela vedeti, kako jih pripravljamo. Povabili sva ju v kuhinjo, da sta lahko opazovala pri pripravi. Slikala sta naju z vseh koncev in nama naslednje jutro ob slovesu zapela priložnostno pesem. Odšla sta v dolino in se že po nekaj dnevih vrnila. Povedala sta, da sta po Tolminskem iskala take štruklje, kot jih pripravljava midve na planini Razor, a jih nista našla. Zato sta se vrnila k nam, da jih še enkrat okusita. Ali ni lepo za vse nas, ki delamo na planini, da so gostje tako zadovoljni.

Planinci s posebnimi zahtevami

Včasih pridejo tudi taki, imajo posebne zahteve. Zgodilo se je, da sta prišla dva planinca iz okolice Ljubljane, ki sta hotela imeti tuš s toplo vodo, talno ogrevanje in še marsikaj. Ker jima tega nisem mogla nuditi, sta rekla, da k nam ne bosta prišla več, ker smo zelo zaostali. Kljub vsemu sem se vljudno obnašala in se jima opravičila, da jima tega tu v planinah žal ne moremo nuditi. Mislim, da dodaten komentar ni potreben.

Naša Nataša

Bližal se je 20. julij. Na ta dan naj bi z Vlasto dobili pomoč. In sicer mlado dekle, študentko Natašo. Moram priznati, da sem se kar malo bala, kako bomo tri ženske gospodarile v tako veliki koči; verjetno tudi zato, ker vsi mislijo, da ženske ne zmoremo toliko kot moški. To seveda ne drži, saj smo sezono kar uspešno zaključile. Naša Nataša je bila zelo »fajn punca«. Včasih je bila tudi malo žalostna, kar ob obilici dela ni nič čudnega. Kar predstavljajte si, da te nekdo preganja: »Nataša, ali si pospravila postelje, si pogledala v stranišča, si prinesla pijačo? Poglej, če je potrebno pomagati v kuhinji.« Vendar ni bila zamerljivo dekle. Včasih, ko ji je prekipelo, se je umaknila v naravo nabirat novih moči. Hvaležna sem ji, da je zdržala tako naporno sezono.

Poseben dogodek je vsakoletno srečanje v mesecu juliju, ko se številni tolminski planinci zberejo na planini Razor. Mislim, da na ta dan vsi radi pridejo, saj je prav lepo. Program je čudovit: od petja, glasbe in skečev, ki jih pripravijo planinci in gostje. Tudi letos je bilo lepo, le vreme nam je ponagajalo. Vendar se je vse dobro končalo.

Epizoda z nemškimi skavti ali drugo poglavje o planinski etiki

Rada bi vam opisala še dogodek, ki se je pripetil pred planinskim slavjem na planini. Bilo je 17. julija, ko je okrog 17. ure popoldne prišel gospod Janez iz Ukanca v Bohinju in prinesel potni list mladega nemškega skavta, ki ga je pozabil pri njih. Vprašal me je, kje so skavti. Povedala sem mu, da jih pri nas še ni bilo. Prosil me je, naj mu sporočim, ko pridejo, saj so iz Bohinja odšli že zgodaj zjutraj. Kljub temu, da smo tistega dne imeli veliko gostov, sem vseskozi mislila na mlade skavte, saj so bili stari od 8 do 14 let. Najstarejši, ki jih je vodil, je imel 19 let. Do noči jih še vedno ni bilo, zato sem poklicala gospoda Janeza v Bohinj in mu povedala, da bom obvestila Gorsko reševalno službo v Tolminu. Okrog devete ure zvečer sem poklicala gospoda Korena in mu povedala, kaj se je zgodilo. Takoj je ukrepal in dejal, da bodo reševalci prišli, brž ko bo mogoče. Ves večer sem hodila okrog koče in okrog desetih zaslišala v daljavi neke glasove. Šla sem v drugo nadstropje in z baterijo svetila proti prevalu Globoka, kjer sem zaslišala prve glasove. Dajala sem znake z baterijo in kmalu dobila povratni signal. Moram priznati, da mi je srce kar zaigralo, saj sem ugotovila, da so to naši mladi fantje, ki jih čakamo. Takrat nisem mogla vedeti, ali je z njimi vse v redu ali ne. Kmalu zatem so prišli tudi tolminski reševalci. V termo steklenice sem pripravila čaj, da bi otrokom lahko pomagali. Vsa nestrpna sem pričakovala, kdaj se bodo pojavili. Okrog polnoči so reševalci srečno pripeljali dečke. Bili so zelo utrujeni in izčrpani, saj so nosili tako težke nahrbtnike, da sem jih komaj dvignila, ko sem jim pomagala v sobe. Ne vem, kako so ti mladi fantje sploh lahko nosili tako težo. Vsi utrujeni so takoj legli in zaspali. Že skoraj proti jutru sem tudi sama legla. Čeprav je bila noč zelo naporna, sem morala zgodaj vstati, saj so naši gostje še pred odhodom na pot potrebovali zajtrk. Mladi skavti so tisto jutro spali do enajstih dopoldan. Ko so se zbudili, sva jim z Vlasto za okrepčilo pripravili toplo juho.Potresli sva jo še s sirom, da je bila še bolj okusna kot ponavadi. Seveda so jo z veseljem pojedli. Nato me je njihov vodja prosil, če lahko prespijo še eno noč, ker so tako utrujeni, da ne morejo nadaljevati poti. Prosil me je tudi, če lahko prespijo zastonj, ker jim je pač zmanjkalo denarja. Ker o tem ne morem odločati sama, sem zaradi odsotnosti predsednice poklicala podpredsednico PD gospo Cvetko. Menili sva, da bi bilo prav, če bi jih prenočili zastonj, saj bi v podobnem slučaju mogoče tudi v Nemčiji pomagali našim planincem oziroma skavtom. Tako je padla odločitev, da jih prenočimo še eno noč. Z Vlasto pa sva se trudili, da sva dečkom postregli, ugodili njihovim željam, seveda v normalnih mejah. Naslednje jutro sva fantom kar na dvorišču pred kočo postregli z zajtrkom, midve pa sva kot po navadi pripravljali štruklje. Fantje so po potrebi potrkali na kuhinjska vrata in povedali, če so kaj potrebovali. Čakali sva, da se bodo pred odhodom še poslovili in se zahvalili. Med tem, ko sva imeli opravka s štruklji, sva glasno razmišljali, kako da se že dalj časa nihče ne oglasi. Po končanem delu sem odšla pogledat na dvorišče in ugotovila, da so fantje odšli brez vsakega slovesa. Prizadelo me je, da se niso niti zahvalili za ves najin trud in gorskim reševalcem za naporno nočno akcijo. Presenečenja pa s tem ni bilo konec. Ko sem odšla pospravit sobe, mi je skoraj vzelo sapo. Mladi nadebudneži so uničili dve steni, tako da so spraskali ves omet. Ne vem, čemu je bilo to potrebno; ali jebila to otroška nagajivost ali nadutost.

Tudi v planinah torej doživimo kakšno razočaranje, čeprav vsi mislimo, da je nad tisoč metrov nadmorske višine vse samo lepo. Pa saj tudi je. Čeprav smo bile včasih zelo utrujene in brez volje, smo si le polepšale dan, če ne drugače pozno v noč.

Besede hvaležnosti

V tolminskem planinskem društvu so res »krasni« planinci. Niti za enega ne morem reči, da ni bil dober, prijazen in delaven, pa naj gre za pomoč v koči ali zunaj nje, pri dobavi hrane ali markiranju poti. Res je bilo z vsemi užitek sodelovati in se jim ob tej priložnosti v imenu nas treh, ki smo z njimi delile trpljenje in veselje ob delu v koči, lepo zahvaljujem. Ne bom naštevala imen, ker ne bi rada koga pozabila. Prepričana sem, da se s tem strinjata tudi Vlasta in Nataša.

Nepozaben vzpon ob luninem siju

Bila je zelo naporna sobota. Kar veliko obiskovalcev je bilo in pozno zvečer smo se usedli, da se malo spočijemo. Z nami tremi je bil tudi dežurni iz planinskega društva. Vlasta je vsa utrujena odšla spat. Nataša, Vlado in jaz pa smo sedeli pred kočo. Ob polni luni je bilo svetlo kot podnevi. Nakar se je Vlado spomnil in predlagal, da gremo na preval Globoko, ko je tako lepa luna in nam ni potrebna niti baterija. Z Natašo sva takoj pozabili na utrujenost in približno ob desetih zvečer smo odšli proti prevalu. Luna je svetila in noč je bila čudovita. Ko smo prišli na vrh, smo rekli, da smo prišli pogledat, če so Gorenjci ugasnili luč. Seveda smo se za spomin tudi poslikali in okrog ene ponoči vrnili v kočo. Bilo je nepozabno. Vsa utrujenost nas je minila in veseli smo šli k počitku. Zjutraj smo zelo dobre volje vstali. Prvi je bil seveda Vlado. Povedal je Vlasti, da smo bili ponoči na Globokem. Ko sem se še jaz prikazala v kuhinji, mi je Vlasta takoj dejala. »Da mi danes slučajno kdo ne pojamra, da je utrujen. Dobro veste, da je nedelja in da bo polno dela, vi pa ponoči hodite po hribih.« Vsi smo se dobre volje smejali, saj smo se čisto zares ponoči napolnili z energijo. Tisto nedeljo smo delali z veseljem in brez muke.

Nepozaben plezalski podvig

Zgodil se mi je še en tak čudovit doživljaj, in sicer en dan preden smo odšli s planine Razor domov. Bila je zadnja nedelja v planinski sezoni, zato je nam prišlo kar nekaj naših in vaših dobrih prijateljev na pomoč. Med njimi je bil tudi Tomaž. Vsi veste, kako rad pleza. Zato se je odločil, da bo tudi to nedeljo šel malo na Škrbino, za svojo dušo, je rekel. Ko se je odpravljal, sem bolj za šalo kot zares dejala, kako rada bi šla z njim, da tudi jaz doživim lepote skal. Seveda je to slišal naš Jožko, ki mi je, če je le bilo mogoče vedno ustregel. Rekel je. »Magda, saj nas je dovolj. Le pojdi s Tomažem, če si to želiš.« In tako sem šla. Ko sva prišla do grebena, kjer se prične plezanje in sem pogledala proti vrhu, sem si že skoraj premislila. Ker pa nisem reva, sem rekla: »Tomek, pejva!« In sva šla. Nekaj časa je Tomaž plezal pred menoj. Ko sva prišla do polovice, sem se ozrla navzdo in ugotovila, kako je visoko. Priznati moram, da je bilo kar grozljivo, zato sem Tomaža prosila, naj gre on za menoj, da se bom počutila bolj varno. Mislim, da je bila to dobra poteza, saj se mi je kmalu zatem odtrgala kar velika skala, za katero sem prijela. Na srečo me je Tomaž zadržal, sicer ne vem, kaj bi se zgodilo. Sicer pa sem se pred odhodom že v koči pošalila, naj ne skrbijo zame, saj me tako ne potrebujejo več ob koncu sezone. Malo pod vrhom me je Tomaž navezal, ker se je verjetno bal, da me ne izgubi ali pa mogoče zato, ker sem - tako je rekel - napravila dve napaki. Med drugim sem tudi pokleknila na skalo, kar po njegovem ni estetsko. Meni je bilo vseeno. Mislila sem si: »Glavno, da pridem na vrh.« Svoja doživetja in čustva, ki so me prevevala ob prihodu na vrh, ne morem opisati. Bila sem presrečna. Tomažu sem skočila okrog vratu in mu rekla: »Hvala ti, da si me pripeljal v to čudovito skalovje.« Seveda sem hvaležna tudi Jožetu, da me je zamenjal pri delu v tej zadnji čudoviti nedelji. Ta izlet mi bo ostal v zelo lepem spominu.

To je bilo samo nekaj doživljajev v letošnjem letu v prelepi koči na planini Razor. Verjemite mi, da jih je bilo še veliko več, pa vam vseh ne bom izdala. Nekaj naj jih ostane kar na planini, saj bi bilo sicer branje predolgo in nezanimivo. Hvaležna sem vsem, ki ste nam pomagali pri delu takrat, ko smo bile me že krepko utrujene. Večkrat smo si želele, da bi bilo teh naporov že enkrat konec, da bi odšle nazaj v dolino. Vendar smo že kmalu po povratku ugotovile, da nam je bilo kar lepo. Upam, da je istega mnenja tudi Nataša, ki je težko dočakala konec svojega enomesečnega dela.

Res lepa si planina Razor,

kako bogat je tvoj pogled.

Škrbina z leve te obdaja,

na desni venec Vogla splet,

ki maha nam v pozdrav.

Res lepa si planina!

Človeku daješ sreče čar,

z lepotami ga napolnjuješ.

Srce začuti moč ljubezni,

z lahkoto težo premaguješ.

Res lepa si planina!

Tu želje niso prazne sanje,

s tišino širiš svet duha.

In ko se vrnemo nazaj v dolino,

smo polni tvojega zlata.

Hvala ti planina!

ZBORNIK OB STOLETNICI ROJSTVA ZORKA JELINČIČA
Skupni založniški podvig PZS in PD Tolmin

Mladostni portret Zorka Jelinčiča iz Študentskih let (1923) je bil osnova za oblikovanje naslovne strani ovitka

Kdo je Zorko Jelinčič? Kakšen je bil človek, ki se je boril, da ne bi bila Primorska po prvi svetovni vojni z enim samim zamahom prisvojena in poitalijančena? Kakšen je bil človek, ki je izgoreval v narodnem buditeljstvu, skupno z drugimi rodoljubi? Je Zorko Jelinčič »samo« eden od izjemnih primorskih protifašističnih borcev in tigrovcev? Je morda bolj pomemben kot kulturno-prosvetni delavec in publicist ali raziskovalec na področju arheologije in toponomastike? Kaj pa njegova zvestoba planinstvu, alpinizmu in jamarstvu? Ob tako bogati in razgibani dejavnosti je osebnost Zorka Jelinčiča zelo težko enostavno opredeliti. Preizkušan je bil v različnih režimih, upognil se ni nobenemu. Bil je samosvoj, pokončen, narodno zaveden ter vsestransko razgledan in dejaven človek, čigar vrednote so bile svoboda, domovina in tovarištvo..

V prvi številki našega glasila smo poročali o prireditvah ob jubilejni 100-letnici rojstva Zorka Jelinčiča in omenili priprave na organizacijo simpozija »Zorko Jelinčič v slovenski preteklosti« (Tolmin, 20. maj 2000), katerega častni pokrovitelj je bil nekdanji minister za kulturo Republike Slovenije, gospod Jožef Školč. Prisotni strokovnjaki in drugi gostje so izvedbo simpozija zelo dobro ocenili. Z zadovoljstvom pa lahko napišemo, da je v sklepni fazi tudi skupni založniški podvig Planinske zveze Slovenije in PD Tolmin t.j. izdaja zbornika referatov s simpozija z naslovom Nad prezrtjem in mitom. Projekt je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in z njim naše planinsko društvo izpolnjuje naloge, ki si jih je zadalo v »Jelinčičevem letu«.

V tem knjižnem delu različni avtorji v dvaindvajsetih prispevkih združujejo vse, kar je do sedaj znanega o njegovem življenju in delu. Po Jelinčičevih spominih, ki sta jih pod naslovom Pod svinčenim nebom uredila hči Rada in sin Dušan, izdala pa Goriška Mohorjeva družba (1994), imamo sedaj na knjižnih policah drugo pomembnejše delo, ki osvetljuje skoraj vse razvojne stopnje njegovega razgibanega življenja. O TIGR-u je zadnje čase izšlo kar nekaj knjig, ki posredno ali neposredno opisujejo tudi Jelinčičev prispevek v tej ilegalni organizaciji. O devetletnem obdobju, ki ga je preživel v ječah in konfinaciji, je najbolj avtentično spregovoril v svojih pričevanjih sam. Teh poglavij iz njegovega življenja v zborniku nismo ponavljali. Neposredni povod za nastanek knjige Nad prezrtjem in mitom je bil simpozij »Zorko Jelinčič v slovenski preteklosti«. Na njem so avtorji prispevkov, ki jih v zborniku objavljamo, nekatere svoje izsledke prvič predstavili javnosti. Simpozij je bil le eden od pomembnejših dogodkov, ki so se v letošnjem letu zvrstili v počastitev stoletnice Jelinčičevega rojstva. Celotno zbrano gradivo po obsegu celo presega zmožnosti objave v zborniku. Tako tudi to delo ni dokončano in dokončno. V prihodnosti bi kazalo razmišljati o izdaji Jelinčičevih neobjavljenih zapisov in pisem, saj gre za izjemno plodnega in vsestranskega publicista, čigar trenutno urejena bibliografija objavljenih del šteje kar 418 naslovov. Izzivov torej ne bo zmanjkalo, upamo lahko, da tudi volje ne.

Čas nam kot živi pesek polzi med prsti. Na nekatere prireditve v sklopu t. i. »Jelinčičevega leta« bo kmalu legel prah pozabe, nekatere stvari pa bodo ohranjale živ spomin. Mesto Nova Gorica se je s krstom nove Jelinčičeve ulice in postavitvijo doprsnega kipa simbolično oddolžilo temu vélikemu slovenskemu rojaku. Posvečamo mu tudi knjižno delo, ki bo na 246 straneh prikazalo njegovo vlogo v naši polpreteklosti. Zbornik Nad prezrtjem in mitom ob odkrivanju mejnikov Jelinčičevega razgibanega življenja osvetljuje tudi dramatična poglavja primorske in slovenske polpretekle zgodovine. Naj nas prebiranje prispevkov o Jelinčičevem življenju in delu obogati z življenjskim pogumom in modrostjo, da mračnih dogodkov iz naše zgodovine ne bi ponavljali.

Življenjepis Zorka Jelinčiča (1900-1965) je več kot preprosta in suhoparna faktografija. To je zgodba o trpki usodi prezrtega in neupogljivega idealista, plemenitega človeka, ki je izgoreval za svoj narod; je pripoved o bojevniku, čigar orožje je bila predvsem beseda, pisana ali govorjena, in o človeku, ki je neomajno verjel v svobodo; je zrcalo obdobja brez prihodnosti, iz katerega je samo peščica idealistov videla izhod in bila zanj pripravljena tvegati vse; je pogled v težko obdobje primorske in slovenske zgodovine med obema vojnama, ki s svojim nadaljevanjem, z borbo za pravice slovenske narodne manjšine v Italiji, sega v današnji čas. Življenjepis Zorka Jelinčiča, ki je hkrati odsev usodnih zunanjih dogodkov, je rdeča nit zbornika Nad prezrtjem in mitom. V njem sledimo temu, kako je poskušal vplivati na potek širših družbenih dogajanj svoje dobe in jim pri tem hote ali nehote vdihnil svoj pečat.

Zakaj sta se ravno Planinska založba in Planinsko društvo Tolmin odločila za izdajo dela Nad prezrtjem in mitom? Mar samo zato, ker je prav, da ob 100-letnici Jelinčičevega rojstva nekdo opravi to poslanstvo? Ali ne bi bila za takó odgovorno nalogo bolj primerna kakšna druga organizacija ali inštitucija? Odgovor se glasi: Zorko Jelinčič je bil - ob obilici raznovrstnih nalog, ki si jih je naložil sam ali pa so mu jih poverili drugi - od trenutka, ko je na severnih pobočjih Jalovnika uzrl svojo prvo očnico, zaprisežen gornik in dejaven aktivist slovenske planinske organizacije. Zvestoba gorskemu svetu in vsemu, kar se je pletlo okrog njega, je bila rdeča nit, stalnica njegovega življenja in neusahljivi navdih za druge življenjske podvige. Zato je nedvomno prav, da se s to izdajo ravno planinsko občestvo dostojno in na trajen način oddolži njegovemu spominu.

* * *

Kaj nam ponuja vsebina:

• pregled pomembnejših mejnikov Jelinčičevega življenja,

• pogled sina, Dušana Jelinčiča, na očetovo osebnost,

• podobo Zorka Jelinčiča v očeh pisatelja Borisa Pahorja,

• predstavlja Jelinčiča kot ustanovitelja ilegalnega planinskega kluba Krpelj,

• analizira odnos Jug - Jelinčič v slovenskem alpinizmu,

• prinaša odlomke iz korespondence Jug - Jelinčič v letih 1922-1924,

• razčlenjuje Jelinčičevo kulturno-prosvetno in narodnoobrambno delo na Goriškem (1924-1930),

• predstavlja lik njegove žene, pesnice Fanice Obid,

• govori o Jelinčiču pred posebnim sodiščem za zaščito države,

• predstavlja Jelinčičevo delo v Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru (1944-1947),

• predstavlja njegovo politično delovanje v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja (1947-1954),

• predstavlja njegovo delo na narodnem in kulturnem področju na Tržaškem (1945-1965),

• razčlenjuje Jelinčičev literarni opus in njegov lik v literarnih delih drugih ustvarjalcev,

• predstavlja nekatera raziskovalna dela Zorka Jelinčiča,

• predstavlja njegov prispevek k obnovitvi in delu slovenske planinske organizacije v Trstu,

• predstavlja njegovo delo na področju toponomastike in pionirstvo v povojni arheološki dejavnosti na Tržaškem,

• prinaša grafološko študijo Jelinčičevega rokopisa,

• prinaša prvič na enem mestu zbrano in urejeno bibliografijo Zorka Jelinčiča.

Ustvarjalci zbornika:

Uredniški odbor:

Gorazd Bajc, Mag. Damjana Fortunat Černilogar, Dušan Jelinčič, Dr. Milica Kacin Wohinz, Dr. Branko Marušič, Žarko Rovšček.

Glavni urednik:

Žarko Rovšček

Tehnični urednik:

Avgust Stušek

Oblikovanje:

Mojca Dariš

Lektoriranje:

Francka Šiljar Rot

Avtorji prispevkov:

Gorazd Bajc (Trst), Metka Gombač (Ljubljana), Andreina Jejčič Troha (Nova Gorica), Dušan Jelinčič (Trst), Dr. Milica Kacin Wohinz (Ljubljana), Aleksej Kalc (Trst), Dr. Branko Marušič (Nova Gorica), Boris Pahor (Trst), Milan Pahor (Trst), Robert Petaros (Opčine-Trst), Dr. Igor Škamperle (Ljubljana), Žarko Rovšček (Tolmin), Jožek Štucin (Tolmin), Dr. Nevenka Troha (Ljubljana), Loredana Umek (Trst), Andrej Zaghet (Trst) in Matej Župančič (Koper).

-žr-

SLAVICA BOLJAT, planinska vodnica

Se je tu rodila tvoja navezanost na gore?

Slavica na enem izmed društvenih izletov

Prav gotovo. Bližina strmih gora me je spremljala od rojstva in če bi si kdaj gradila hišo, bi morala imeti pogled na gore. Tudi iz svojega začasnega stanovanja v Celovcu imam lep razgled na Karavanke, kar mi zelo veliko pomeni.

Na moj odnos do gorskega sveta in sploh narave pa je prav gotovo vplival tudi oče, ki je bil čudovit človek, lovec, gornik in gorski reševalec. V naši hiši smo imeli takrat postajo gorskih reševalcev. Oče me je jemal s seboj na lov, dobro se spominjam opazovanja divjega petelina, in v gore okrog naše vasi, saj za kam dalj ni bilo niti možnosti niti denarja. Nikoli ne bom pozabila, kako me je kot otroka opozarjal in učil, na kaj naj bom pozorna, da bo moja pot v gore varna: zanesljiv in trden prijem kamna, stabilna noga in pravi tempo. Tega se še vedno držim.

Od 11. leta, od 5. do 8. razreda, sem obiskovala osnovno šolo v Bovcu. Stanovala sem v dijaškem domu. Takrat smo imeli pouk tudi ob sobotah in nisem hodila vsak teden domov. Imela sem srečo, da so nas poučevali učitelji, med njimi posebno Branko Godina in Zdenka Sozio, ki jim je prav tako narava pomenila veliko, in z njimi smo prehodili vse gore okrog Bovca. Bili smo na Kaninu, Svinjaku, Rombonu, Javorščku. Na Kanin smo odšli peš iz Bovca, v koči pa nas je, tega se dobro spominjam, čakala »paštašuta«.

Tako kot o naši priznani alpinistki Pavli Jesih pravijo, da je vedno poudarjala, da človek, ki je v hribih sam, šele zna ceniti prave vrednote življenja, vem, da tudi ti v gore in sploh naravo rada zahajaš sama.

Verjetno se imam za doživljanje narave zahvaliti tudi svojemu značaju. Od nekdaj sem preživljala proste trenutke v naravi, poznala sem vse kotičke v Logu. Tam sem ure in ure presedela sama, poslušala žuborenje potokov, šum vetra, zame je živ vsak kamen. Tudi v gore rada hodim sama, vsako spoštujem in občudujem in čutim, kdaj me sprejema in kdaj zavrača. Ni nujno, da vedno dosežem cilj. Ko pa sem na vrhu, vedno odlašam z odhodom v dolino. Ne hitim, vsakokrat doživim pot drugače. Da ne motim glasbe, ki jo ustvarja narava, veter in trave, niti palic ne uporabljam. Mislim, da sem lahko srečna, da sem se rodila v okolju, družini, kjer je bilo naše življenje in delo povezano z naravo.

Se mogoče spomniš svojega prvega zahtevnejšega izleta v gore?

Seveda. Stara sem bila osem let in oče me je skupaj s sestrama Cilko in Bredo, starimi sedem in pet let, vodil na Mangart. In to ponoči, ob luni. Sam se je z mopedom peljal do Strmca, od tam pa smo skupaj nadaljevali pot proti vrhu. Hodile smo pred njim. Bila je lepa, jasna noč. Pet ur smo potrebovali do cilja, kjer smo bili nagrajeni z nepozabnim sončnim vzhodom. Vračali smo se po italijanski strani in v koči srečevali prve planince. Mislim, da smo bile kar majhna atrakcija za obiskovalce, oče pa je bil seveda ponosen na nas. In potem je oče naročil, tega se še dobro spominjam, dva čaja za vse štiri. Za več ni bilo denarja. V lepem spominu imam tudi izlet na Jalovec, ki je sicer moja najljubša gora. Takrat sem bila stara nekaj čez 20 let. Z očetom sva se odpravila čez Kotovo sedlo. Takrat pot še ni bila zavarovana in pri prehodu čez žleb me je oče prvič navezal. Tudi to je bilo posebno doživetje.

Kdaj si se pridružila tolminskim planincem?

V letu 1989 sem se z družino iz Nove Gorice preselila v Tolmin. Ne vem, kdo me je predlagal v upravni odbor, tako da sem se kar takoj znašla v toku dogajanja v društvu. Takrat smo imeli svoj prostor še na Trgu 1. maja, ki je bil sicer majhen in mrzel, pa smo se tam vseeno radi srečevali.

Že nekaj let lepote gora odkrivaš na izletih tudi drugim planincem, ki jih kljub temu, da prostega časa nimaš na pretek, vodiš po znanih in manj znanih poteh. Zakaj?

V upravnem odboru ima vsak svojo nalogo, vsak je zadolžen za neko področje dela. Ko smo se na prvem sestanku v letu 1989 pogovarjali in odločali, za katero področje bo kdo zadolžen, sem se kar sama ponudila, da bom vodila planince na izlete, saj se mi je zdelo, da lahko tako najbolj koristim društvu. Takrat sva bila za izletništvo zadolžena predvsem z Rudijem Rauchom, kasneje pa se je izšolalo še veliko vodnikov.

Pred letom si končala vodniški tečaj pri Planinski zvezi Slovenije. Kaj si pridobila z usposabljanjem in kakšno je tvoje mnenje o tovrstnem šolanju vodnikov?

V letu 1999 sem res končala vodniški tečaj A kategorije, v letošnjem letu pa sem se odločila še za tečaj B kategorije. Na tečaj sem se prijavila, ker sem se želela usposobiti tako, da bi lahko ukrepala, se pravilno odločila in reagirala v vsakem primeru pri vodenju izletov. Izbiram sicer poti, ki so dostopne vsem povprečno sposobnim planincem. Vendar pa se včasih zgodi, da se znajdeš pred enim metrom ovire, ki jo je potrebno premagati, zato si vedno pred razpisom izleta pot najprej sama ogledam oziroma jo prehodim. Ni me strah, četudi bi bilo potrebno planinca navezati, pa tudi zabijanje klinov sem osvojila. S tečajema sem bila zelo zadovoljna, pridobila sem ogromno znanja, še posebno pa ti predavatelji vcepijo čut odgovornosti. Šolanje je kar precej zahtevno, vendar zelo kvalitetno.

Kruh si že nekaj let služiš v Avstriji in tvoje delo poteka v izmenah. Kako ti uspe uskladiti urnik tako, da najdeš čas tudi za vodenje izletov?

V Avstriji sem zaposlena že devet let. Kot višja medicinska sestra delam v državni bolnici v Celovcu, in sicer na oddelku za starejše ljudi. Ker imam rada ljudi, sem zadovoljna s svojim delom, ki poteka v izmenah. Delam po dva oziroma tri dni skupaj, potem pa sem dva dni prosta. Svoj prosti čas si moram seveda urejati tako, da ga čimbolje izkoristim. Včasih mi uspe delo zamenjati tudi s kolegi. Tako najdem čas tudi za vodenje izletov, čeprav bi si jih želela več in imam zaradi tega včasih kar malo slabo vest. Največkrat se zgodi, da po opravljeni turi v soboto ali nedeljo zvečer sedem v avto in se čez Predel vračam na delo. Ker mi vožnja ne predstavlja problemov, nasprotno, v njej uživam, rada poslušam glasbo, opazujem naravo, zahode sonca, odsev gora v jezeru, mi ni težko na pot.

Ali ti ob službi in delu s planinci ostane še kaj prostega časa in kako ga izkoristiš?

Kako aktivno izkoristiš svoj prosti čas, je predvsem stvar organizacije in dobre volje. Sama sem kar polno zaposlena, v Celovcu pojem v mešanem pevskem zboru, čas pa najdem tudi za gledališče, tenis, rada kolesarim. Vsak prosti trenutek izkoristim za stvari, ki me zanimajo. Ker potrebujem le šest ur spanja, mi to nekako uspeva.

Prepotovala si že velik del sveta. Kje vse si že bila in kaj te je najbolj navdušilo? Pravkar si se vrnila z otoka Sulawesi. Kaj bi lahko povedala o tej deželi?

Rada imam potovanja, tako preživljam svoj dopust, vendar so moja popotovanja po svetu predvsem avanturistična, povezana z naravo in ljudmi, s katerimi se srečujemo, z njimi živimo in spoznavamo njihov način življenja, prehranjevanja, glasbo... Tako sem spoznala Južno Ameriko, Mehiko, Islandijo, Indonezijo, Afriko, Kenijo, Tanzanijo, Galapagos, Sumatro, Javo.

Sulawesi je otok v Indoneziji, z zelo neokrnjeno naravo, hribi so do 3000 metrov visoki, vendar poraščeni do vrha. Ob vodenju domačina smo spoznali življenje na otoku, se seznanili z vsem, kar je užitnega v tej še zelo neokrnjeni naravi, od debla, korenin, sadežev. Zelo sem bila navdušena. Po reki smo se peljali z njihovimi čolni iz desk, bilo je nepozabno.

Če bi primerjala naše gore in tuja gorstva, kakšne so razlike?

Vse so lepe, vsaka zahteva spoštovanje, čeprav so zelo različne. Ko smo se nekoč na potovanju pogovarjali z domačini pod Anapurno in povedali, da so pri nas nekatere gore, visoke 2000 metrov, že težko dostopne, so se nam smejali, saj pri njih na višini 4000 ali 5000 metrov navadno šele postavljajo bazni tabor. Vendar pa sem zaljubljena predvsem v naše gore, Loško steno, Jerebico...

* * *

Dva plazova v loški dolini sta prekinila za Slavico najkrajšo povezavo med Slovenijo in Avstrijo. Po kateri dolini bo sedaj poiskala pot do svojih bolnikov v Celovcu? Daljša vožnja bo prav gotovo dodatno otežila njeno življenje.

Cvetka Jug

19. aprila letos smo se poslovili od preminule Marije (Dali) Puc. Prof. Marija Puc je bila vrsto let zavzeta članica našega planinskega društva. V letu 1955, kmalu po svojem prihodu v Tolmin, je postala članica Upravnega odbora PD Tolmin. V Upravni odbor je bila izvoljena še naslednje leto in v obdobju od 1974-1976. Dve daljši razdobji je bila tudi članica častnega razsodišča, in sicer v letih od 1966 do 1973 in od 1981 pa do svoje smrti. Na občnem zboru je bila za izredne zasluge pri delu v organih PD Tolmin, na področju varstva narave in delu z mladino imenovana za častno članico.

Ožjemu družinskemu krogu se je ob slovesu na ljubljanskih Žalah pridružila tudi manjša delegacija iz Tolmina. Med njimi tudi predstavniki našega planinskega društva. V imenu vseh Tolmincev je spregovoril njen stanovski kolega profesor Janez Dolenc, katerega govor objavljamo.

Pomlad že prišla bo,

ko tebe na svet ne bo,

ko te bodo djali

v to črno zemljo.

Naj se z verzi te ljudske žalostinke poslovim v imenu vseh prisotnih od Tebe v tem lepem pomladnem dnevu, ko je vsa narava v cvetju – v pomladnem cvetju, ki si ga tako ljubila!

Naj Ti kot nekdanji kolega spregovorim nekaj besed tudi v imenu Tolmincev, med katerimi si preživela skoraj pol stoletja. Na tolminsko učiteljišče si prišla iz Idrije leta 1952 kot predmetna učiteljica biologije in kemije. Nisi imela in nisi si osnovala lastne družine, zato si se popolnoma predajala svojemu učnemu in vzgojnemu delu z mladimi kandidati za učitelje. Jaz sem prišel na učiteljišče pet let kasneje in potem sva bila deset let razrednika dveh generacij v paralelkah., Ti v A, jaz v B razredu. Skupaj sva vodila učiteljiščnike na ekskurzije po Sloveniji in Jugoslaviji, skupaj sva se tudi kot upokojenca udeleževala njihovih obletnic matur.

Po ukinitvi učiteljišča leta 1968 si še tri leta učila na gimnaziji in se leta 1971 nerada poslovila od šole in mladine. Živela si naprej s krajem, obiskovala knjižnico in se do zadnjega udeleževala gledaliških, glasbenih in drugih prireditev.

Med vojno si od 11. januarja 1944 do osvoboditve trpela v strašnem nacističnem taborišču Rawensbrück, zato si bila tudi članica krajevne organizacije Zveze borcev Tolmin. Na zadnjem novoletnem srečanju borcev si bila še prisotna, ves večer sva se pogovarjala in obujala spomine.

Bila si velika ljubiteljica narave, gora in planinskega cvetja, kar Ti je bogato nudila Tolminska; te lepote si tudi rada fotografirala. Bila si zelo aktivna članica Planinskega društva Tolmin, ki te je pred dvema desetletjema izvolilo za svojo častno članico. Bila si občasno odbornica, kasneje članica častnega razsodišča. Za vse se Ti prisrčno zahvaljujemo. Še 24. marca letos si bila na občnem zboru dobre volje med nami.

V imenu nekdanjega učiteljišča, sedaj Gimnazije Tolmin, Zveze borcev in Planinskega društva Tolmin, sosedov, prijateljev in vseh, ki so Te cenili, izrekam svojcem iskreno sožalje.

Draga Dali, bila si odlična učiteljica in vzgojiteljica ter dobra kolegica, zato nam je hudo, ker si za zmeraj odšla od nas. Ne bomo Te pozabili!

Marija Puc, kakršne nismo poznali.
Mladostna podoba študentke predmetov prirodopisne
skupine na Visoki pedagoški šoli v Zagrebu iz leta 1939.

Nevarnosti za poškodbe in okvare na posameznih tkivih in organih gibanja

Naša gibala – udje in hrbtenica – so sestavljena iz aktivnih gibalnih elementov – mišic – in pasivnih gibalnih elementov – kosti in sklepov.
Kosti udov in hrbtenice so sistem vzvodov, povezanih z vezmi v sklepih. Pri posameznih gibih so pritiski v sklepih odvisni od sile mišic, od razmerja ročic na teh vzvodih, od telesne mase in bremena (nahrbtnik), od položaja uda ter od smeri in hitrosti pojemkov oziroma pospeškov gibanja.

Mišice, kite

O mišicah povejmo najprej še to, da razvije mišica pri skrčenju napetost tri do štiri kiloponde na kvadratni centimeter preseka. Pričvrstitev mišice na kost je tako močna, da se nikoli ne odtrga. Tudi kite so izredno močne in se običajno ne pretrgajo zaradi delovanja mišic. Potrebno je poudariti, da je sposobnost skrčenja mišice odvisna od treniranosti. Če se zgodi, da se kita odtrga (bicepsova ali Ahilova), se to zgodi zaradi degenerativnih sprememb.

Najpogosteje se to zgodi bivšim športnikom, ki so opustili redno vadbo, pa nepripravljeni močno obremenijo ude.

Kosti

Kosti so sestavljene po posebnih naravnih zakonitostih, tako da je s kar najmanjšo količino snovi dosežena kar največja trdnost. Trdoto dajejo kostem apatitni kristali, torej anorganski material. Trdnost in odpornost na torzijo (sukanje, vzvoj), deformacijo pa daje armiranje s kolagenimi vlakni. Zgradba je torej taka, kot jo poznamo v tehniki oziroma gradbeništvu. Stene dolgih cevastih kosti so sestavljene in nizov koncentričnih cevk iz apatitnih kristalov, med njimi pa spiralasto potekajo v raznih smereh kolagena vlakna. Ob sklepnih koncih kosti je ta gobasta, sestavljena iz kostnih lestvic, razporejenih v posebnem sistemu, podobnem predalčju v tehniki.

Kost ni nekaj statičnega, temveč je živ organ, ki se izjemno hitro prilagaja obremenitvam. Če ni obremenjevana, se začne tanjšati in slabeti (problem astronavtov). Pri redni obremenitvi ostaja enako čvrsta, pri povečani pa se okrepi. Zato bo zasedên nedeljski smučar, ki ga žičnica potegne na višino in mu da določeno potencialno energijo, ob spreminjanju le-te v kinetično bolj ogrožen za prelome kot tisti, ki redno in mnogo vadi.

Sklepi

Sklepni konci kosti so pokriti s sklepnim hrustancem.Le-ta nima ožilja in se prehranjuje s premikanjem hranilnih snovi in presnovkov po fizikalnih zakonih iz sklepne tekočine in iz okolne kosti. Za premikanje teh snovi je važno tudi gibanje sklepov. Gibanje in obremenitev opravlja »masiranje« hrustanca in je koristno za njegovo prehrano.

Ravno pri hoji v gore pa prihaja tudi glede sklepov pogosto do preobremenitev. Tudi za hrustanec je važna navajenost na obremenitve. Kisikov dolg bo imel neugodne učinke tudi na prehrano hrustanca. Dolgotrajna obremenitev pa lahko pomeni v spremenjenih okoliščinah prehrane tudi okvaro hrustanca. Še najbolj to velja za hrustanec kolenskih sklepov, ki so najbolj obremenjeni. Pri divjem sestopanju po trdi poti se udarci slabo amortizirajo. Prožno sestopanje z amortizacijo udarcev omogoča dostop na prste, delno upognjena kolena in elastičen podplat. Značilno slabo pripravljen gornik bo bolj trdo stopal, ker je prožna hoja mišično bolj zahtevna. Dodatno breme nahrbtnika bo samo še oteževalna okoliščina. Sestopanje po melišču in snežišču omogoča hiter sestop z manjšo obremenitvijo sklepov nog in hrbtenice. Pri prožnem sestopanju z upognjenimi koleni je najbolj obremenjen hrustanec na pogačici. Potrebno je poudariti, da je za priložnostnega planinca pametno, da z obremenitvami tudi časovno ne pretirava. Iti iz popolnega »zapečkarstva« nenadoma na turo, ki traja dvanajst ali celo šestnajst ur, prav gotovo ni pametno.

Pri kolenih je ob teh razmišljanjih važno upoštevati še to, da so zelo izpostavljena lokalnim ohladitvam, če so gola. Sklepna ovojnica je takoj pod kožo in je možnost podhladitve znatna. To negativno vpliva na presnovo v kolenih, pogosto pa se razvijejo tudi kronična vnetja.

V zvezi s koleni naj omenim še poškodbe. Najpogostejši so izvini kolen z okvaro meniskusov in vezi. V vsakem kolenu sta dva polkrožna hrustanca, ki dopolnjujeta obliko kosti, prevzemata znaten del teže pri obremenitvi in sta potrebna za dobro delovanje kolena.

Pri večjih torzijskih (sučnih, vzvojnih) obremenitvah delno upognjenega kolena lahko pride do okvare teh hrustancev: meniskus je lahko odtrgan od narastišča na sklepni ovojnici, na kosti, ali pa je preščipnjen.

Pri akutni poškodbi mora biti koleno imobilizirano v mavcu. Če so zaradi prejšnjih okvar težave kronične, je treba biti pri hoji po gorah previden. Predvsem so nevarni hitri torzijski gibi polupognjenega kolena. Večinoma si »lastnik« takega sklepa zna koleno sam namestiti. Nato naj koleno čvrsto povije. V slehernem nahrbtniku sploh ne bi smeli manjkati ne ali dva krep povoja in nekaj tablet nesteroidnih antirevmatikov (Brufen, Voltaren in podobno), ki pomagajo zoper bolečino in vnetje.

Vse tisto, kar je bilo povedano pri starih poškodbah meniskusa, velja tudi za koleno, ki ima ohlapne vezi zaradi predhodnih poškodb.

Hrbtenica

Človekova hrbtenica je relativno tanek stolp kosti, sestavljen iz petindvajsetih vretenc, na katerem sloni glava. Nanj je obešen ramenski obroč z rokama in trup. Vretenca so povezana z vezmi, medvretenčnimi ploščicami (diskusi), v prsnem delu dodatno še z rebri in seveda z mišicami. Medvretenčne ploščice so po zgradbi in delovanju amortizerji, ki obenem z esasto obliko hrbtenice tako ublažijo udarce, da se glava oziroma njena vsebina ne pretresa. Medvretenčne ploščice podobno kot hrustanec v sklepih nimajo žil, zato je za njihovo pravilno prehrano, ki poteka z difuzijo, potrebno tudi zadostno gibanje. Za to pa je človeška vrsta žal izgubila občutek. Že otroke zgodaj prikujemo na sdež in jih s tem odvajamo od gibanja. Včasih se je to začelo s šolo, sedaj pa že z vrtcem. Živali imajo potrebo po gibanju ohranjeno in se gibljejo tudi v ujetništvu.

Sodoben način življenja je za gibala skrajno nezdrav, ker nas odvrača od gibanja (delo, avto, TV, sestanki). Hoja v gore je prav gotovo dobra oblika gibanja, le pereveč kampanjska ne sme biti, oziroma se mora dopolnjevati še z drugimi dejavnostmi. Za zdravo hrbtenico nahrbtnik ne bo tako hitro pretežak. Mišice hrbtenice pri tem ne trpijo prehudo (seveda, če je pravilno naložen) in v njih pri hoji po gorah ne poznamo mišičnega mačka. Trdo sestopanje tudi za zdravo hrbtenico ni priporočljivo. Važno je opozoriti še na lokalne ohladitve. Pregret in razgaljen planinec kaj hitro podhladi hrbtenico. Ni nujno, da ga kar prvi hip »zagrabi« v križu. Preobčutljivost za lokalne ohladitve, ki so jim nekateri podvrženi, je pogosto posledica ponavljanih podhladitev.

Pri oboleli hrbtenici, taki torej, kjer so medvretenčne ploščice že okvarjene, kjer se bolečine in druga bolezenska znamenja ponavljajo, pa je treba biti bolj previden. Nahrbtnik naj ne bo pretežak in naj se prilega hrbtu. Dobro moramo paziti, da je predel križa in ledij toplotno zaščiten. Kdor se močno znoji, naj se pač preoblači. Izogibati se moramo nizkega sedenja, globokega pripogibanja in trdega sestopanja. Še bolj kot v predelu križa so nekateri občutljivi v predelu vratu. To velja že za nošnjo bremen, še bolj pa za lokalne ohladitve. Pri ljudeh, ki bolehajo zaradi bolečin v vratu, ramah in rokah, bosta samo lahek nahrbtnik in ustrezno oblačenje preprečevala poslabšanje stanja ali ponovni nastanek težav.

(Odlomek je iz prispevka dr. Franceta Srakarja, Hoja v gore z vidika ortopeda, na 3. in 4. posvetovanju Gore in varnost, Poljče 1985, 1986)

Natisni E-naslov