KRONOLOGIJA SISTEMA MALA BOKA - BC4

Written on 15 Marec 2007 .

     

Natisni E-naslov

Uradni podatki sistema Male Boke- BC4

Written on 15 Marec 2007 .

Natisni E-naslov

Krpelj 4 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Written on 02 November 2005 .

Glasilo lahko pretočite s spletne strani. (PDF format 4MB)

KRPELJ
Glasilo Planinskega društva Tolmin
Številka 4-2001

Izdalo in založilo Planinsko društvo Tolmin
Trg maršala Tita 16a, 5220 Tolmin, telefon: 05 3883211
Naklada 500 izvodov
Tisk. ARTPRO d.o.o.

Uredniški odbor : Žarko Rovšček - glavni urednik
Milena Brešan
Cvetka Jug

Jezikovni pregled: Cvetka Jug

Glasilo je brezplačno in je namenjeno informiranju članov PD Tolmin

TOLMIN, januar 2002

K A Z A L O

• PLAZ SE JE SPROŽIL

• Janez Dolenc: V HRIBIH SE DELA DAN Za mojo 75-letnico

• JESENSKI IZLET MLADIH PLANINCEV

• Cvetka Jug: DELO, GLASBA IN GORE Tatjana Božič praznuje 60 let

• Gregor Torkar: POSOŠKI ALPINISTI NA KAN THENGRIJU

• Milena Brešan: LIPARI 2001

• Viktor Kavčič: BOGASTVO LEPOT SLOVENSKE PLANINSKE TRANSVERZALE

• Miha Mlinar: LIKOVNA RAZSTAVA TOMAŽA ROVŠČKA

• O ADRENALINU

• ŽARKO ROVŠČEK – JUBILANT

• PROGRAM ODSEKA ZA IZLETNIŠTVO IN PROPAGANDO

   

Sprožil se je plaz, ki sem si ga kot urednik srčno želel. K tej številki Krplja nam je uspelo pritegniti kar nekaj sodelavcev. Ti se pridružujejo dosedanjim, pretežno iz vrst upravnega odbora, katerih poročila smo objavljali v celoti ali v povzetkih. Naj vsak od njih spregovori s svojimi besedami in pogledom na to našo dejavnost. To je bil tudi cilj naših začetnih naporov pri izdajanju glasila PD Tolmin; naše društvo pa ima glede na svojo tradicijo kar lepo število ljudi, ki imajo kaj povedati. Tiste, ki se ne lotijo pisanja sami, bomo skušali povabiti k sodelovanju s pomočjo objavljenih pogovorov z njimi. Naj bo to prispevek k uveljavljanju demokracije na našem področju.

Jasno je, da je bila za začetni zagon potrebna ožja skupina, ki naj bi kasneje prerasla v širši krog sodelavcev. Pri zadnji številki me je že kar malo pekla vest. Da, celo pod nekatere fotografije, ki sem jih za popestritev priložil iz svojega arhiva, se mi je zdelo odveč podpisati, da ne bi morda izpadlo, češ, člani uredniškega odbora se preveč napihujejo, da o glavnem uredniku sploh ne govorimo. Ne bi si rad dovolil pripombe, da je izdajanje društvenega glasila ambicija nekaterih, gorečih društvenih odbornikov, da je list celo nekakšno uradno trobilo upravnega odbora in morda še kaj. Zato se v imenu uredniškega odbora prisrčno zahvaljujem tokratnim »zunanjim« sodelavcem Krplja za njihov trud, predvsem pa za to, da so nam pomagali prebiti led našega dopisništva.

Plaz, ki zlovešče prihrumi v gorah in napoveduje eno izmed najhujših nevarnosti na naših poteh, naj bo tokrat plaz naših prvih dopisnikov, sotrudnikov Krplja. Naj preraste v široko in trajno aktivnost in naj bo naznanilo, da je za tolminske ljubitelje gorskega sveta naš Krpelj zanimivo čtivo, tako kot so si njegovi botri, ko so mu dajali popotnico, tudi zamislili.

Dajmo planinstvu, poleg premagovanja gora in zaprek do njih, še kakšno drugo vsebino. Naj zaživijo tudi njegove globlje duhovne in kulturne razsežnosti, tako kot je že več kot stoletje od prvih začetkov naše organizacije. Če bo k temu cilju prispeval kakšno malenkost tudi naš Krpelj, bomo lahko samo veseli. Pišimo torej, da bomo! Če ne bomo pisali, bo tako, kot da nas nikoli ni bilo, ne nas, ne našega planinskega društva.

-žr-

V greben Podrte gore, Meje, ujeta,

poganjaš se navzgor v neba modrino;

in tvoja gladka skalnata vesina,

kdor jo uzre, se vtisne mu na dno spomina.

V poprh svileni na pomlad odeta,

na svetlo že neugnano rastje rine;

prične se tekma s časom vsakoletna,

ozaljšana, nevesta boš prevzetna.

/Ž.R.: Škrbina/

Profesor Dolenc na Planincev na planini Razor julija 2001 (Foto: Ž.R.)

Rodil sem se 5. septembra 1926 v gorski vasici Četena Ravan (914 m nad morjem) ob vznožju Starega vrha, ki je del verige Škofjeloškega pogorja od Lubnika do Blegoša. Tako sem živel med gorami od otroških let ter mnogokrat šel v družbi sovrstnikov na Stari (1205 m) in sosednji Mladi vrh (1374 m). Želja po izobrazbi me je peljala leta 1937 na kranjsko gimnazijo. Že v nižji gimnaziji nas je razrednik peljal na majski izlet na Šentjošt, Šmarno goro in v Aljažev dom pod Triglavom.

Nemška okupacija leta 1941 mi je za več let prekinila šolanje; zaradi posledic internacije v Dachau sem maturiral šele leta 1950 naljubljanski realki. Kot starejši gimnazijec sem šel večkrat na Blegoš, ki je bil šele po vojni dostopen; poleti 1948 pa sem šel prvič na Ratitovec in zložil prve planinske verze:

Prelep je gorski svet!

Pnem se čez pečine,

dol pod mano gine,

blesti srebrni cvet …

V avgustu 1949 sem se s prijatelji prvič povzpel po Tominškovi poti v prekrasnem vremenu na Triglav in užival božanski razgled. Ko pa sem bil po maturi na oddihu v Bohinju, sem sam čez Komno naredil turo na Krn in prvič zrl v Soško dolino, ne da bi slutil, da me bo moj poklic pripeljal ravno sem.

Že kot dijak sem se ukvarjal z domoznanstvom in narodopisjem rodne Poljanske doline; ko pa sem se vpisal na slavistični oddelek ljubljanske univerze, sem začel misliti tudi na publiciranje. Tedaj je Planinski vestnik urejal slavist Tine Orel in v letošnjem novembru je minilo ravno 50 let, ko mi je objavil prvi planinski članek Ljudsko izročilo z Blegoša, ki sem ga posvetil 100-letnici rojstva sorojaka pisatelja Ivana Tavčarja. Naslednje leto 1952 sem objavil v PV članek Rokovnjači v loškem pogorju na podlagi ljudskih izročil in daljši članek Zadnja pot na Blegoš; v njem so pripovedi starega drvarja in lovca Tinača, ki sem ga spremil na njegovem zadnjem vzponu na Blegoš, kjer si je služil svoj vsakdanji kruh. Ta prispevek je posebno ugajal uredniku Orlu. Sicer sem pa tudi kot študent hodil v gore, leta 1951 na Črno prst, leta 1952 pa na Lubnik, obakrat peš od doma. Takoj po diplomi na slavistiki leta 1956 sem to proslavil s ponovnim vzponom na Triglav.

Potem sem moral za eno leto v vojsko k tankovski enoti v Niš. Ko sem se vrnil iz Srbije, me je ministrstvo za prosveto dodelilo učiteljišču v Tolminu s pripombo: »Primorska kliče!« Najprej sem šel od doma kar s kolesom pogledat, kje in kakšen je ta kraj. Ko sem vozil preko Kladja in Cerkna še naprej iz grape v grapo, me je bilo kar malo strah, kam bom prišel. Toda ko sem v sončnem oktobrskem popoldnevu prispel na Most na Soči, se mi je odprla čudovita panorama: pred mano jezero na Soči v prelepi modro – zeleni barvi, zadaj pa venec tolminskih gora. Pomislil sem: v tem planinskem raju mi bo kot ljubitelju gora gotovo všeč! Tako sem ostal v Tolminu in učil 35 let slovenski jezik na srednji šoli.

Tolmin je okrog in okrog obdan z gorami in vsaka ima svoje čare, zato sem jih rad obiskoval in sčasoma tudi kaj napisal o njih. Že v maju 1958 sem z dijaki opravil osemurni pohod h koči na planini Razor in prvič občudoval lepoto te edinstvene planine zaradi planšarije in alpske flore. Kasneje sem jo celo opeval v pesmi Jutro na planini Razor 11. julija 1983.

Naslednje leto sem v prijateljski družbi naredil kar dve zahtevni turi, na Krn in na Mangart. Ponovno sem spremljal dijake skozi lepo gorsko vas Tolminske Ravne na planino Razor. Ta vas, ki je na isti nadmorski višini kot moja rojstna vas, mi je dala tudi življenjsko sopotnico Rafaelo, učiteljico; poročila sva se v poletnih počitnicah leta 1963.

Na tolminski srednji šoli se je sčasoma uveljavila tradicija, da smo vsako šolsko leto v septembru imeli planinski športni dan. Za planinske pohode smo izbirali le markirane poti: planino Razor, planino Pretovč, planino na Kolovratu, Javorco in Mengore. Razredniki smo bili odgovorni za red in varnost, prof. Janko Koren pa je bil reševalec. S teh pohodov imam lepe spomine na kolega Hinka Uršiča in Dali Puc. Hinko je kot geograf poznal vse gore in steze v okolici, Dali pa kot biologinja vso planinsko floro in favno. Bila sta častna člana PD Tolmin, sedaj oba pokojna; obema sem sestavil in govoril nagrobni govor.

Ker sem prva leta na šoli poučeval tudi nemščino, se dalj časa nisem utegnil oglasiti v PV. Za 70-letnico Soške podružnice SPD leta 1966 je urednik PV prof. Orel pripravil jubilejno številko in zanjo sem tudi jaz prispeval članek Tolminski planinski raj. To je oris moje najljubše planinske poti na planino Razor. Urednik, zelo naklonjen Primorski, je tudi za 75 - letnico organiziral jubilejno številko in jaz sem zanjo prispeval članek Zlati Bogatin. Že kot upokojenec sem leta 1992 objavil v zbirki GLASOVI pod istim naslovom knjigo tolminskih ljudskih pripovedk, ki zajemajo pretežno gorski svet in so jih zbrali moji dijaki, ilustrirala jo je pa moja hčerka, akademska slikarka Jana.

V času 1972-85 sem poslal uredniku Orlu in po letu 1979 njegovemu nasledniku prof. Marjanu Krišlju, sošolcu s slavistike, okrog 20 prispevkov za PV. Naj omenim samo nekaj naslovov: Stari vrh, Prvič na Tolminski Migovec, V planinskem raju pod Krnom, Moja hoja na tolminski Triglav, Planšarjenje na planini Razor, Blegoš skozi čase, Zgode in nezgode ob Žabiškem Kuku, Pastirjevanje na Starem vrhu, Javorca vabi, Vihar nad Škrbino. Med prispevki je tudi nekaj pesmi, npr. Tolminska puntarska himna. Za ilustracijo teh člankov sem pošiljal tudi lastne fotoposnetke, ker sem si nabavil fotoaparat, najprej ruski Zenit, kasneje japonski Canon.

Greben Peči nad planino Razor (Foto: Ž.R.)

Orel in Krišelj sta bila nepozabna urednika PV. Po vsakem poslanem prispevku sem dobil prijazno pismo z mnenjem o prispevku. Ko so pa okrog 1985 iz uredništva odslovili slaviste in jih nadomestili z žurnalisti, ni bilo več nobenega odziva in tematske številke ni bilo niti za 100-letnico Soške podružnice SPD leta 1996. Zato sem poslej le malo sodeloval. Leta 1995 sem za 100-letnico SPD objavil v njem še neobjavljeni članek Simona RutarjaNa visokih gorah, ki sem ga našel v njegovi zapuščini v NUK. Lani sem v zbirki GLASOVI objavil podobno kot v Zlatem BogatinuKres na Grebljici. povedke iz Škofjeloškega pogorja

Seveda pa sem v hribe še naprej rad hodil in bom še v prihodnje, kolikor bom zmogel. Vsako poletje moram vsaj za par dni v naš planinski dom na planini Razor, kjer me vedno prijazno sprejmejo. Nadvse uživam v cingljanju kravjih zvoncev in bučanju vetra v stoletnih bukvah. Ni lepše ikebane kot skupki skal, rušja in planinskega cvetja, zlasti sleča.

Letos me je razveselilo, da je PV začel izhajati v barvah in da je izbran nov urednik, ki spet obeta tematske številke. Zato sem mu za 150- letnico rojstva pisatelja Ivana Tavčarja 28. avgusta poslal za objavo podoben članek kot pred 50 leti. Za svoj 75-letni in Tavčarjev 150-letni jubilej sem 30. avgusta opravil v družbi brata in svakinje lepo turo na Blegoš z izhodiščem iz Leskovce. Mogoče je to moj zadnji obisk gore, o kateri sem veliko pisal.

V hribih se dela dan, v hribih žari!

Spet je prišla jesen in z njo šolski pouk, ki na srečo – poleg ostalega – vedno prinese s sabo tudi nekatere zanimive krožke. In planinski krožek vsekakor sodi mednje. Mentorica Magda je tako spet spomnila osnovnošolce od 3. do 5. razreda, da hribi čakajo nanje. Ker septembra lepih sončnih dni ni bilo ravno v izobilju, smo za naš prvi izlet izbrali neko soboto v oktobru. No, pa se je potem izkazalo, da tudi tista sobota ni bila ravno idealen dan…

Naš cilj je bil Poldanovec nad Lokvami, vremenska napoved pa – mokra… Toda, če se je Magda odločila, da gremo, potem se je gotovo zmenila tudi za lepo vreme. Napovedi se zato nismo ustrašili in zjutraj se nas je zbralo za cel »mali avtobus«. V Volčah so se nam pridružili še Volčani, tako da smo se, večinoma že stari planinski znanci, po nekaj mesecih spet znašli skupaj, pripravljeni na podvig.

V meglenem jutru smo se peljali skozi Most na Soči do Čepovana in naprej na Lokve. Tam je najprej pritegnilo našo pozornost veliko število najrazličnejših gasilskih vozil in šotorov, postavljenih po velikem travniku. Izgledalo je, da ima civilna zaščita nekakšne vaje. Fantje bi se sicer najraje ustavili kar tam in si cel dan ogledovali vsa ta »čuda tehnike«, vendar so se le spomnili, da smo vsi skupaj namenjeni na planinski izlet. Tako, pa drugič…

Kmalu smo se na nekem križišču ustavili in hitro vzeli pot pod noge. Po kakšnih petsto metrih hoje je Magda ugotovila, da se je pri začetku poti »verjetno malo zgrešila«, zato smo se obrnili in vrnili na naše izhodišče. Nekateri so se že razveselili, češ ta Poldanovec res ni bil preveč zahteven, vendar so potem razočarano ugotovili, da avtobusa ni več tam, kjer smo ga pustili in da bomo morali očitno še malo hoditi. Ponovno smo si, še bolj strokovno, ogledali smerokaze in videli, da še vedno kažejo v isto smer, ki smo si jo prvotno izbrali. Še enkrat smo torej začeli znova. Dva ovinka od mesta, kjer smo se prej obrnili, smo vendarle zagledali gozdno pot, kjer bi se naša pot sploh morala začeti. Mateja nas je poskušala potolažiti, da ogrevanje še nikdar ni škodilo in da bomo zato zdaj gotovo lažje hodili. Čeprav smo imeli o tem vsak svoje mnenje, smo se vseeno pridno zapodili po poti.

Po petih minutah pa so nekateri že postali neznansko lačni in utrujeni. Magda pa (kdo ve zakaj), kar ni hotela razumeti njihovih »težav«. Petro in Tejo pa je poleg tega še precej bolj obremenjevalo vprašanje, ali vsi medvedi vedo, da se je potrebno jeseni skriti v brloge in pripraviti na zimsko spanje. Za nič na svetu si jih v tistem meglenem jesenskem gozdu nista želeli srečati.

Tako smo pač vsi skupaj morali hodili malo navzgor, potem pa še malo navzdol. Mimogrede: ta Poldanovec je res hecen hrib, saj pot nanj poteka precej časa tudi navzdol.

Prav kmalu je za popestritev poskrbel rahel dež. Ko smo iz nahrbtnikov vlekli dežnike, pelerine in vetrovke, smo ugotovili, da so nekateri preveč zaupali Magdinim zvezam z vremenoslovci. Še dobro, da so se v nahrbtniku mame Mateje našli vsi trije »pripomočki proti dežju«. Da bi bili vsi približno enako suhi oziroma mokri, smo si vse skupaj nekako porazdelili.

No, kljub rosenju in mokroti smo se vendarle morali tudi ustaviti in pomalicati. Z napolnjenimi želodci in lažjimi nahrbtniki smo nadaljevali pot – spet navzdol. Prav kmalu pa je Jaka začel zaostajati in tarnati o hudih bolečinah v trebuhu (Zelo verjetno je temu botrovala nedoločljiva količina bonbonov, ki jih je zaužil za malico). Luka se je takoj spomnil na gasilce na Lokvah, ki bi jih s svojim mobitelom lahko poklical na pomoč. Na srečo je bila z Jakom tudi njegova mama, ki ni hotela panike. Odločila se je z Jakom vrniti do asfaltne ceste, od koder bi ju lahko kdo po potrebi predčasno odpeljal domov. Kot zelo koristna pripomočka v Magdinem nahrbtniku sta se pokazala tudi tableta lekadola in njen mobi. Tako smo se po nepričakovani učni uri (o tem, kaj narediti v primeru, če nekomu v skupini v hribih postane slabo) razšli - a vseeno ostali na zvezi.

Kmalu se je pot vendarle obrnila navzgor in brez večjih težav smo osvojili naš cilj. Na vrhu se je, kot smo pričakovali, pred nami odprl nepozaben pogled na – meglo. Magda nam je še povedala, kje pod nami naj bi bila Trebuša, mi pa smo se prav hitro naveličali občudovanja mokre beline in se odločili za povratek. Izvedeli smo tudi, da si je Jaka medtem popolnoma opomogel in da nam z mamo prihajata naproti. Malo pod vrhom smo ju res srečali in veseli smo bili, da smo spet vsi skupaj.

Dež pa je še vedno rahlo padal…

Ko smo, bolj ali manj mokri, prišli do asfaltne ceste, je bil prijazni šofer z avtobusom že tam. Suh in topel avtobus nas je zelo navdušil, tako da smo nemudoma začeli na ves glas prepevati. Ker nam ni bilo do ustavljanja, smo pevske vaje nadaljevali do Tolmina. Tu nas je pričakalo sonce in začudeni smo opazili, da v dolini ni bilo o dežju ne duha ne sluha…

Čeprav dan ni bil najlepši, pa nam je vseeno ponudil zelo koristne lekcije iz planinske šole.

. . .

»Domačo nalogo« je napisala mama Mateja Sirk Fili, ki svojega sina Jaka pridno spremlja na planinskih izletih. Vabimo pa tudi ostale starše, da se kdaj pridružijo vodnici Magdi in njenim mladim planincem, saj bodo doživeli marsikaj zanimivega, vzgojnega in poučnega.

Tatjana Božič praznuje 60 let

Za razgovor s Tatjano se nisem odločila kar tako, pač pa sem poleg vsega, kar sem si že večkrat želela o njej izvedeti, imela poseben razlog, in sicer njen letošnji jubilej. Čeprav sama neprestano primerja svoje delo v planinski organizaciji z današnjimi aktivnostmi v društvu, in se seveda ob tem čuti manj pomembno, pa sva na koncu razgovora lahko ugotovili, da vsaka hiša lahko stoji le na dobrih temeljih. In svoj prispevek k rasti planinskega društva v Tolminu je prav gotovo prispevala tudi Tatjana.

Za naslov prispevka sem si izbrala naslov knjige dr. Juliusa Kugyja, saj že nekaj časa ugotavljam, da ljudi, ki jih srečujem v gorah, srečujem tudi kjerkoli, kjer se poje, posluša ali poustvarja glasbo. Da je primeren za zapis o Tatjani, pa boste lahko presodili sami, ko boste prebrali, kaj vse sem izvedela v najinem zanimivem klepetu.

. . .

Lepo obnovljena mogočna hiša v starem delu Tolmina je verjetno tudi tvoja rojstna hiša, pa tudi še vedno tvoje domovanje. Mogoče poznaš njeno zgodovino?

To je res moja rojstna hiša. Obnovila sva jo z možem pred tremi leti. Vendar pa so starši najprej prebivali na Mostu na Soči, kjer so se rodile tudi vse tri moje starejše sestre. Ker pa je oče leta 1930 prevzel od brata trgovino in čevljarstvo, so hišo na Mostu na Soči leta 1935 prodali in kupili hišo v Tolminu. Velika je zato, ker je oče rabil pritličje za trgovino, v kletnih prostorih pa je bila čevljarska delavnica, kjer je delalo 12 delavcev, ki so se tega poklica pri očetu tudi učili. Štirje od teh so še živi. Izdelava čevljev je bila takrat seveda drugačna, saj so vse delo opravili ročno. Izdelovali so tudi gojzarje, ki so jih prodajali po celi Italiji.

Med vojno si bila še otrok. Se je mogoče kljub temu spominjaš?

Vojnih let se sicer ne spominjam. Pred očmi pa se mi večkrat pojavlja slika, kako me je oče pred odhodom v taborišče Mauthausen, kjer je leta 1944 tudi umrl, še zadnjič dvignil v naročje na kamionu, s katerim so jih odpeljali. Vendar nisem prepričana, da se mi je ta prizor kot triletni deklici res vtisnil v spomin. Mogoče ga imam tako živo pred očmi le iz maminega pripovedovanja.

Kako pa si zašla v gore?

Hribi so me od nekdaj mikali. Občudujem jih lahko tudi skozi okno naše hiše,od koder se mi razprostira pogled na Kobalo, Kobiljo glavo, Škrbino, Bogatin.Tolminci so do konca vojne hodili le na bližnje hribe, kot so Žabijski vrh, Kobilja glava, kam dalj pa zaradi italijanske meje niso smeli.

Kot zanimivost naj povem, kako nam je očetov brat Srečko, ki je živel na Jesenicah in ga ni ustavila nobena meja, poslal pozdrave s »Premožnika« namesto z Bogatina, da ne bi ogrožal sebe in drugih.

Po končani osnovni šoli in takratni nižji gimnaziji v Tolminu sem se že vpisala na gimnazijo v Idriji, ko me je stric Srečko povabil k svoji družini na Jesenice, da bi tam obiskovala srednjo šolo. Oče in stric sta si namreč obljubila, da bosta v primeru smrti enega ali drugega poskrbela za njegove otroke. Tako sem štiri leta preživela na Jesenicah in domov odhajala le nekajkrat na leto. Ko sem bila stara devet let, sem bila z njim in njegovo družino prvič na Mojstrovki. Stric me je kot navdušen planinec večkrat vodil po svojih poteh, tako sem bila takrat na Bogatinu, Kriških podih, Begunjščici ... Stric Srečko je gore obiskoval do konca svojega življenja oziroma se je tam tudi končala njegova življenjska pot. V starosti 83 let si je zaželel z vrha pogledati še enkrat na rojstni kraj svoje matere, na Bačo pri Podbrdu. Na strmem terenu na Baškem sedlu pa mu je spodrsnilo, kar je bilo zanj usodno. Našli so ga po dveh dneh in tam postavili tudi neopazno spominsko obeležje.

Kako ste se takrat zabavali najstniki oziroma kako ste izkoristili svoj prosti čas?

V letih od 1955 do 1964, ko sem zaključila študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, sem doma preživljala le poletja. Kakšne posebne zabave takrat nismo imeli, zelo radi pa smo prepevali. Tako sem se srečevala s prijateljicami, zvečer smo posedale v parku in pele. Tudi sicer se spominjam, da smo včasih veliko peli, v osnovni šoli na primer tudi med ročnim delom ali med poukom risanja. S prijateljicami smo hodile tudi po okoliških hribih.

Te moje prijateljice iz otroških let so me tudi ob mojem letošnjem jubileju presenetile in počastile s pesmijo Pridi z mano pod Grad, ki so mi jo zapele ob prihodu. Kaj je lepšega za obujanje spominov!

Pa še nekaj. Zelo rade smo tudi plesale, za plesno zabavo pa je zadoščal kar gramofon.

Študijska leta za nekatere pomenijo prekinitev določenih aktivnosti. Koliko časa si si takrat vzela za svoje hobije?

Študijska leta so bila pravzaprav moja najbolj bogata leta glede planinarjenja. S svojimi tremi nečaki iz Splita, ki so bili mlajši od mene le okrog 9 let, smo marsikaj prehodili, delali transverzalo, prekrižarili Pohorje, Karavanke, se povzpeli na Triglav. Vsi trije se še danes radi spominjajo teh naših poti v poletnem času, ko so v Tolminu preživljali počitnice.

Iz zbranih podatkov v zborniku Stoletje planinstva na Tolminskem je razvidno, da si v ožjem vodstvu planinskega društva prisotna že od leta 1964, s krajšimi prekinitvami pa vse do danes, najprej v nadzornem odboru, od leta 1966 do začetka leta 1971 pa tudi kot predsednica društva. Kdo te je povabil zraven?

V letu 1964, ko sem zaključevala študij v Ljubljani, so me vključili v nadzorni odbor društva. Ne vem, kdo me je predlagal. Že v letu 1966 pa so me izvolili za predsednico društva. Takrat sem se pisala še Šorli. Bila sem pravzaprav brez posebnih planinskih in organizacijskih izkušenj, tako kot tudi velika večina drugih. V veliko oporo mi je bil takrat Janko Fili, podpredsednik društva. Razen tečajev za mladinske vodnike, posebnih tečajev za planinske vodnike menda takrat niso organizirali. Bili smo slabo tehnično opremljeni, imeli nismo niti pisalnega stroja, doma ni bilo telefonov, avtomobilov ...

Dolgo je bil glavni problem društva prostor, kjer naj bi se sestajal odbor. Kje ste takrat imeli svojo pisarno?

Sestajali smo se v bivšem domu JLA, saj smo takrat imeli planinsko skupino tudi v vojski in z njimi dobro sodelovali. Nekaj materiala smo imeli spravljenega v Tumovem drevoredu, sicer pa doma. Takrat je bila tajnica društva Ivanka Kavčič, ki je bila zaposlena na sodišču. Ker nismo imeli svojega pisalnega stroja, sva v večernih urah izkoristili njen službeni pisalni stroj. Moram pa priznati, da smo v odboru zelo lepo sodelovali, postali smo veliki prijatelji. Zelo močna je bila tudi skupina iz Anhovega, tako da imam ta naša druženja v zelo lepem spominu.

V letu 1961 je bila razširjena koča na planini Razor. Po vsakem večjem zalogaju nastopi nekaj časa zatišje, ker zmanjka tudi finančnih sredstev. Čemu ste se takrat predvsem posvečali v društvu?

V prvem letu mojega predsednikovanja se je število članov zmanjšalo, zato smo si za naslednje leto zadali nalogo, da poskrbimo za članstvo. Po spiskih smo obiskali tudi bivše člane in dosegli, da se je število iz leta 1966, ko je bilo članov 460, povečalo na 709 članov v letu 1967. Število članov je raslo vse do leta 1972, ko je statistični prikaz pokazal številko 1194. Še vedno pa mislim, da ni bistvena številčnost društva, pač pa aktivnost pravih planincev.

Izletov nismo tako razpisovali, kot se to dela danes, pač pa je vse bolj slonelo na dogovarjanju, brez programa, le na oglasni deski smo objavljali sproti. Tudi nismo imeli oziroma posebej določali vodnikov izletov, saj je bilo samo po sebi razumljivo, da bo izlet vodil tisti, ki je pot boljše poznal.

To sicer ni bil čas velikih gradenj v koči, stalno pa se je nekaj popravljalo. V prvem nadstropju smo iz dveh večjih sob naredili tri manjše, na podstrešju, ki je bilo eno samo skupno ležišče, smo uredili dve sobi, kot sta še danes, preostanek podstrešja je ostalo kot skupno ležišče. V podstrehi prizidka sta bili narejeni dve podstrešni lini, ki sta bili kar nekaj časa rezervirani za osebje. Električna napeljava je bila dotrajana, zato se je vso napeljalo na novo, primerno za napetost 220 V. Kasneje, leta 1972, je bil nabavljen še nov agregat. Opravili smo tudi druga manjša dela. Koča pa v primerjavi s sedanjo še zdaleč ni bila tako urejena in je tudi osebje delalo v veliko slabših pogojih.

Vsako leto smo tudi sodelovali pri čiščenju poti na planino Lom, pomagali pri gradnji ceste v Ravne itd.

Delo z mladimi planinci je v začetku vodil Franc Vrabl, kasneje je vodenja otrok prevzela Marija Šavli. Na srednji stopnji pa sta mlade takrat nekaj časa vodila Živko Tuta, kasneje pa Žarko Rovšček.

V arhivu planinskega društva je ohranjenih precej fotografij, ki govorijo o vaši izletniški dejavnosti. Kje ste si nabirali izkušnje?

Kot glavno nalogo v odboru takrat sem štela vzpodbujati ljudi in jih navajati na izlete v gore. Organizirali smo izlete, ki jih sicer ni bilo veliko, so pa bili nekateri kar množični, tako npr.v letu 1967 na Triglav, potem na Mangart, h Krnskemu jezeru, v snegu na Vogel in Rjavo skalo. Sicer se nas je zbralo od 15 do 20 planincev. Za cilj smo si izbrali tudi Viš in Montaž v Zahodnih Julijcih, uživali smo ob Triglavskih jezerih, na dan planincev v mesecu septembru smo šli na Jalovec, leta 1969 smo iz Zadnjice odšli na Škrlatico.

Pravzaprav je bilo izletništvo kar glavna naloga in skrb takratnega vodstva društva, čeprav smo se tega lotevali, če primerjam z današnjimi razmerami, precej neprofesionalno. Res pa je, da v gore takrat nismo hodili v zimskem času, ker so za to bili bili opremljeni oziroma usposobljeni le nekateri. Programa nismo pripravljali vnaprej, pač pa smo ga delali sproti.

Tatjane ni bilo vedno lahko ujeti v objektiv. Na posnetku s ture na Bavški Grintavec (1969) kaže hrbet (Foto: Ž.R.).

Se ti je mogoče kakšen vrh ali tura še posebno vtisnil v spomin? Ste kdaj doživeli tudi kaj pretresljivega, nevarnega?

Pravzaprav se ne spomnin, da bi kdaj doživela kaj posebnega. V gore navadno ne hodim sama, čeprav sem se pogosto tudi sama podala na pot. Le enkrat se spomnim, da me je bil malo strah, in sicer takrat, ko sem sama sestopala z Vrha nad Škrbino na Škrbino po poti, ki takrat še ni bila zavarovana.

Mogoče bi posebej omenila pot na Mont Blanc. V letu 1969 se nas je zbralo devet planincev, Tolminci in Anhovci, med njimi dve ženski. Takrat sem prvič in zadnjič uporabila dereze. Imeli smo zelo lepo vreme. Iz Chamonixa smo se odpeljali z zobato železnico, na vrhu Mont Blanca pa smo bili 9. avgusta. Nekateri so zaradi višine imeli nekaj težav, sicer pa nismo imeli posebnih problemov.

Vračali smo se čez Švico in nekateri so si zaželeli še na Matterhorn, drugi pa na Monte Roso. Ker pa se nismo uspeli uskladiti, smo se v treh fičkih nekoliko skregani vračali domov.

Dobro se spominjam tudi izleta h Triglavskim jezerom z Vrsnika, ko smo zašli, ker smo sledili puščicam, za katere smo kasneje ugotovili, da so jih postavili jamarji iz društva Ljubljana – Matica do neke jame.

Po končanem študiju v Ljubljani si se takoj zaposlila. Kje?

V letu 1964 sem se zaposlila na Soškem gozdnem gospodarstvu v Tolminu. Moj nadrejeni je bil Evgen Božič, član v letu 1924 ustanovljenega planinskega društva Krpelj kot naslednika Soške podružnice SPD. Večkrat mi je pripovedoval o svoji bogati preteklosti in mi že takrat pokazal svoj dnevnik z žigom Krpljevcev. Dnevnik je bil prvič razstavljen in predstavljen javnosti ob 90. obletnici Soške podružnice SPD leta 1986.

V letu 1971 sem po Božičevi upokojitvi prevzela njegovo mesto v podjetju in ga opravljala vse do svoje upokojitve v letu 1995. Ker pa sem se v letu 1971 tudi poročila in ob treh otrocih ni ostalo več časa za društveno delo, sem morala mesto predsednice predati. Poleg družine me je precej obremenjevala tudi služba, saj je to bil čas, ko so se stvari na področju financ zelo veliko spreminjale, veliko sem delala tudi nadur, tako da za vse enostavno ni bilo časa.

Naj povem še, da sem v letu 1972 transverzalo kljub temu končala, in sicer na Golakih.

Imaš lep, »žameten« glas, ki s svojo temno barvo vsak zbor, kjer prepevaš, posebej obarva. Kdo ti je vcepil ljubezen do glasbe oziroma po kom si podedovala glas?

Glede na to, da sem zgodaj izgubila očeta, pa tudi mame nisem slišala, da bi po njegovi smrti kdaj prepevala, bi lahko mislila, da veselja do petja nisem imela od koga prevzeti. Ker pa vem, da sta tako oče kot mama po prvi svetovni vojni oba pela v zboru pri Zdravku Munihu na Mostu na Soči, sestri so kupili celo citre,doma smo imeli klavir, mi je bila ljubezen do petja oziroma sploh glasbe po starših verjetno zapisana že v genih.

Verjetno ni zgolj slučaj, da ljudje, ki imajo radi gore, sploh naravo, tudi radi pojejo oziroma so ljubitelji glasbe. Ko sem o tem iskala odgovor v knjigi dr. Juliusa Kugyja, sem prišla do zanimivega sklepanja avtorja, da povezave med glasbo in gorami pravzaprav ni, pač pa imajo nekaj skupnega ljudje, ki znajo prisluhniti svoji duši.

Verjetno je tudi tvoja pevska kariera tako dolga kot planinska ali pa še daljša. Kakšni so bili tvoji pevski začetki oziroma v katerih zborih si pela?

Pojem pravzaprav že od otroških let. Ko sem obiskovala peti razred, sem pela v mladinskem zboru pri profesorju Maksu Pirniku, veliko let sem obiskovala tudi glasbeno šolo, kjer sem se učila klavir. Tudi v času študija v Ljubljani nisem zanemarila te svoje ljubezni in tri leta pela v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič (hčerka Ana je zvesta temu zboru že deset let), potem pa sem pevsko pot nadaljevala predvsem pri Veri Clemente Kojić. Tako sem pela v njenem dekliškem oktetu, ki ima ohranjenih tudi nekaj posnetkov na Radiu Koper, sodelovala sem v kvartetu, ki je tri leta sodeloval s folklorno skupino v Tolminu, petnajst let sem pela v Ženskem učiteljskem pevskem zboru, kjer sem od leta 1981 do 1985 prevzela tudi mesto predsednice zbora. V vseh teh skupinah je sodelovala tudi sestra Majda, torej nam je petje morda res v genih. Zaradi mamine bolezni sem za nekaj let prekinila sodelovanje v pevskih zborih. Sedaj pa že šest let pojem v Mešanem pevskem zboru društva upokojencev Tolmin.

Kako danes izkoristiš svoj prosti čas, glede na to, da si upokojena, poleg tega, da v zadnjem času tvoj urnik precej kroji vnuček, ki se mu posvečaš kot pridna nona?

Če razmišljam za nazaj, bi lahko rekla, da sem bila pol življenja »huda« planinka, kasneje vse manj, ker se mati več posveča družini in domu. Posebno po zlomu kolka pred dvema letoma obiskujem le okoliške hribe, včasih pa z možem in sestro gremo tudi kam više. Svojega članstva v nadzornem odboru društva ne štejem za posebno delo,

Poleg ukvarjanja z vnučkom, pri katerem tako kot večina starih staršev poskušam nadoknaditi to, kar zaradi pomanjkanja časa nisem mogla nuditi svojim otrokom, pa še veliko časa preživimi s pevskim zborom, ki poleg rednih dvakrat tedenskih pevskih vaj zapolnjuje naš čas s številnimi nastopi.

. . .

Verjetno boste tudi bralci iz tega zapisa Tatjano bolje spoznali in izvedeli o njej marsikaj, kar v svoji skromnosti ne razglaša na veliki zvon. Dela ji seveda ne zmanjka, saj še vedno skrbi, da ne nazaduje na strokovnem področju, ker pa obvlada tudi delo z računalnikom, priskoči marsikomu na pomoč,.

Čestitkam ob njenem jubileju se pridružujemo tudi vsi planinci.

Sebastjan Domenih in Boštjan Sovdat na vrhu Kan Thengrija (7010 m)
v pogorju Tian Shan (Kirgistan)

V juliju in avgustu 2001 so se alpinisti Soškega alpinističnega odseka in AO Bovec mudili v gorovju Tian Shan na severovzhodu Kirgistana. Sedemčlanska smučarsko – alpinistična odprava v zasedbi Borut Golja, Peter Poljanec, Renato Leban, David Kapitan, Boštjan Sovdat, Sebastjan Domenih in Brane Zelenjak si je za cilj odprave zastavila normalen pristop s severne strani na 7010 metrov visok Kan Thengri.

Po pristanku na letališču v Alma-Ati se je kot po pravilu že prvič zapletlo, ko sta dva kosa opreme odletela v neznano. Po nekajdnevnem čakanju in pripravah so s helikopterjem poleteli v idilično severno bazo na ledeniku Severni Inylchek, s pogledom na severno pobočje Kan Thengrija.

Uvodne dni v bazi so izkoristili za urejanje tabora. Tretji dan po prihodu v bazo so se prvič podali na goro in v treh dneh izvedli aklimatizacijo, postavili tri višinske tabore ter jih oskrbeli s hrano in opremo. Tridnevno sneženje, ki je sledilo, so izkoristili za počitek in nabiranje moči za naskok proti vrhu. Postopno so napredovali proti vrhu, pri čemer so imeli nekateri več drugi manj težav s prestajanjem višine. Borut in Boštjan sta prva prispela v tretji višinski tabor, kjer sta naletela na sonarodnjaka, ki je z drugo odpravo naskakoval vrh z južne baze. Izkazalo se je, da ni ravno pristaš slovenskega gostoljubja in v prostorni snežni luknji (za pet oseb) ni želel prenočiti naših dveh.

Na vrh Kan Thengrija sta se uspela povzpeti Sebastjan Domenih in Boštjan Sovdat. Istega dne so se Borut Golja, Peter Poljanec in Renato Leban povzpeli na 6150 metrov visok Pik Chopajev. Ostala dva člana odprave David Kapitan in Brane Zelenjak sta se zaradi zdravstvenih težav uspela povzpeti do višine 5500 metrov. Petru Poljancu je uspel tudi prvenstveni spust z desko z drugega višinskega tabora na 5600 metrih, ocenjeno V, S6^-, 1400 metrov.

Člani odprave se za podporo zahvaljujejo sponzorjem: Vidussi Sport, Infinity Sport, Beti Metlika, Foto - Video Kragelj, Foto Červ, Foto Fantasy, PD Tolmin, PD Kobarid, Občina Kobarid, Metalfleks, Turistično društvo Podbrdo, Elan, d.d., Tehnomat Kranj, Petrol Tolmin, Avtoboom, Vulkanizerstvo Leban, Vulkanizerstvo Valentinčič, Anapurna Sport, Klima naprave Vidrih, GRS Postaja Tolmin, GRS Postaja Bovec, Letni vrt Bovec, Odisej Tolmin, Tondach, Krovstvo Metod, Tekos, d.o.o., Tolmin, Bar Gotar, Trgovina Tulpa, Černilogar, d.o.o., Vidiho grafična delavnica Dragomer in Klub tolminskih študentov.

Tian Shan - v kitajščini pomeni nebeško gorovje - je po velikosti in višini eno od najznačilnejših pogorij Centralne Azije. V dolgi verigi se razteza od kazahstanskih puščav, globoko v notranjost Kitajske, vse do njene meje z Mongolijo. Najvišji vrhovi (okrog 7000 m) so v sredini pogorja, ob meji Kirgistana s Kitajsko.

Ob številnih različno uspešnih slovenskih odpravah, ki so bile organizirane kot izmenjava med nekdanjimi jugoslovanskimi in sovjetskimi alpinisti, omenjamo predvsem 10-člansko slovensko odpravo v Tian Shan leta 1985. Vodila jo je Marija Frantar, udeležila pa sta se je tudi alpinista Soškega alpinističnega odseka, Edo Kozorog in Ivan Rejc. V območju alpinističnega tabora Ala-Arča, kjer so bivali, so 4000 - 4800 m visoki vrhovi. Poleg drugih sta Kozorog in Rejc skupaj opravila naslednje prvenstvene vzpone: SV steber Boksa (v spomin na Marka Kogoja), Tolminski ozebnik v Ak-Tooju in Slovenski ozebnik v Svobodni Koreji. V sestopu sta ponovila SV greben Teke-Tora, Kozorog pa je v navezi s Kotnikom in Preložnikom ponovil še smer Barber v Svobodni Koreji. Rejc je v tej smeri doživel tudi nesrečo, a se je 80-metrski padec zanj srečno končal, saj je lahko sestopil sam.

(Op. uredništva)

Proti vrhu na otoku Vulcano

Bilo je sredi prejšnje zime, ko je Darij spet pripovedoval o čudovitih sredozemskih otokih, ki jih je obiskal pred leti. Bolj kot smo ga poslušali, bolj je v nas zorela misel, da bomo avanturo ponovili.

25. aprila smo se v Gorici vkrcali na vlak, ki nas je pripeljal v Benetke, od tam pa do Reggio Calabrie na koncu italijanskega škornja. Prihod v Milazzo na Siciliji se je zavlekel, saj so priprave na premik vlakovne kompozicije na trajekt zahtevale kar nekaj časa. Sončnega Milazza nismo preveč občudovali, saj smo se utrujeni in lačni takoj odpravili degustirat italijansko paštašuto.

Liparske ali Eolske otoke tvori sedem vulkanskih otokov (Alicudi, Filicudi, Salina, Lipari, Vulcano, Panarea in Stromboli), ki so bili že v davnih časih znani po nahajališčih obsidiana, kovine, iz katere so pred odkritjem železa izdelovali orožje in orodje. Termalne vrelce Vulcana in Liparov pa je hvalil že Cicero. V srednjem veku so celo verjeli, da predstavlja veliki krater na Vulcanu usta pekla. Otoki so nastali v pliocenu, Panarea, Filicudi in Alicudi pred približno 300.000 leti, sledila sta Salina in Lipari pred 130.000 leti, Vulcano pred približno 100.000 leti, medtem ko je Stromboli, najmlajši med njimi, nastal šele pred 40.000 leti. Danes sta aktivna le še Vulcano in Stromboli.

Naš prvi cilj je bil otok Vulcano. Po nekaj urah vožnje s trajektom smo pozno popoldne prej zavohali kot zagledali pristanišče Porto Levante. Zrak je bil nasičen z vonjem po amoniaku in žveplu. Nekaj časa smo se pogajali za ceno prenočišča in s pridom uporabili izkušnje iz pustolovščine v Peruju. Nato smo se odpravili še na krajši večerni obhod.

Na Vulcano smo se vzpeli brez posebnih težav, saj je visok le 391 m. Na vrh pelje dobra steza, ki smo jo hoteli v začetku malo skrajšati, kako pa je z neznanimi bližnjicami, je tako znano. Nekako smo se dokopali do glavne steze, ki je delno speljana po robu globokega kanala, nastalem ob iztekanju lave. Že kmalu smo opazili značilne rumeno obarvane skale, čudili smo se fumarolam, odprtinam, iz katerih se neprestano vali rumen dim z značilnim vonjem. Izločeni sulfati tvorijo na skalah zanimive strukture v raznih odtenkih rumene barve. Po obveznem fotografiranju nas je pognal naprej šele veter, ki je potegnil v napačno smer. Na vrhu se je odprl čudovit pogled na okoliške otoke in celino, lepo je bil viden vrh Etne na Siciliji, pod nami pa se je razprostiralo dno kraterja. Ko hodiš po dnu, koraki strašljivo votlo odmevajo. Z veliko vnemo smo se lotili brskanja po ostankih lave z željo, da bi našli vsaj majhen košček obsidiana. Na povratku v Porto Levante smo občudovali raznobarvno cvetje, ki je maja in junija najlepše. Zelo lepo uspevajo oleandri, rožmarin, materina dušica, vinska trta, pomarančevci, limonovci, veliko vrst kaktusov in drugo. Odhod trajekta smo pričakali na plaži. Nenad in Marjan sta se edina opogumila in se okopala v menda zdravih fumarolah. Če so zdravilne, nista ugotovila, je pa njihov značilen vonj (beri: smrad) dodobra prečistil njune dihalne poti.

Naš naslednji cilj je bil otok Lipari. Z namestitvijo ni bilo problemov, saj so nam ponujali več variant že v pristanišču. Vstali smo že ob šestih, da bi se čimprej povzpeli na vrh San Angelo (naš Angel je trdil, da vrh ni poimenovan po njem). Po dobre pol ure hoje je steza, ki bi morala biti glede na zemljevid zelo dobra, čudežno izginila. Žal mi je bilo, da nisem kupila novega zemljevida, saj je bil Darijev star več kot deset let. Kasneje se je sicer izkazalo, da so na zemljevidu z letom izdaje 2000 vrisane enake poti kot na Darijevem, ki pa jih je v resnici že davno prerasla makija. Vrnitev seveda ni prišla v poštev, zato smo pogumno zagrizli v hrib. Hojo je oteževala bodikava makija, ki je bila na določenih mestih še vsa črna od preteklih požarov. Začuda nihče ni preveč godrnjal, naša neugnana mladca Nenad in Marjan sta jo celo mahnila po svoje. Nekako smo se prebili na vrh, kjer smo si ogledali velikanski betonski plato, ki je bil zgrajen kot vodni zbiralnik. Na otokih je zelo malo padavin, zato so nameravali problem rešiti na ta način, ki pa ni prinesel dobrih rezultatov, saj je padavin premalo. Pot smo nadaljevali do ogromnega dnevnega kopa plovca. Zanimivo je bilo gledati močne delovne stroje, ki so na robu 200 m strmine porivali rudo v dolino. Po kar zahtevni turi smo se zgodaj popoldne spustili v Canneto. Večer smo preživeli v mestu, kjer smo si privoščili darove civilizacije.

Naslednje jutro smo se komaj uspeli zriniti na edini hidrogliser, ki ob nedeljah vozi do Strombolija. Tak prevoz je sicer dražji kot trajektni, a se je naložba izplačala, saj smo kljub ogledu in postanku na skoraj vseh otokih prišli na Stromboli v dveh urah. Tudi tukaj so nam prišla Darijeva znanstva zelo prav. Lastnik Villaggio Stromboli nam je prijazno dovolil, da smo lahko pustili odvečno prtljago v njihovem varstvu, na razpolago pa smo dobili celo tuš. Gesta je bila zelo prijazna, saj morajo zaradi pomanjkanja vodo voziti s tankerji s celine. Stromboli (tudi mestece ima isto ime) je zelo slikovito mestece z majhnimi belimi hiškami, tako ozkimi ulicami, da se dva motorna tricikla (ti so poleg motorjev edino prevozno sredstvo na otoku) lahko srečata le na določenih mestih, z vrtovi, polnimi dišečih cvetočih rastlin, limonovci, ki se šibijo pod težo zrelih sadežev... zelo lepo. Popoldne smo se odpravili proti vrhu. Noč smo nameravali preživeti na grebenu 924 m visokega Strombolija, tako da bi si lahko ogledali in fotografirali njegove nižje ležeče kraterje z izbruhi. Vročina je bila izredna, tako da smo se dobesedno v potu svojega obraza povzpeli na vrh. Že med potjo nas je občasno doseglo oddaljeno bobnenje, pospremljeno z velikimi oblaki prahu in pare, ki je pričalo, da je vulkan še kako aktiven. Na vrhu smo si najpogumnejši poiskali zavetje za prenočitev, ostali pa so se umaknili na nekoliko nižji greben.

Ob mraku je prispelo na vrh veliko skupin turistov z vodniki. V skladu z Regolamento per le escursioni allo Stromboli občine Lipari je pristop na vrh dovoljen le v spremstvu lokalnih vodnikov. Kršitev je tudi sankcionirana. Na srečo smo odlok prebrali šele ob vrnitvi v hotel. Obiskovalcev je bilo veliko in ker so bili kot pravi Italijani zelo glasni, smo si prav oddahnili, ko smo ostali sami. Začeli smo uživati v čudovitih prizorih. Medtem se je že stemnilo, tako da so bili izbruhi, pospremljeni z močnim bobnenjem in bučanjem, zelo lepo vidni. Fotoaparati so non stop »škljocali«. Sredi noči, ko smo ravno zaspali (človek se vsemu privadi), nas je zbudilo Nenadovo kašljanje in preklinjanje. Veter je vulkanski prah in pepel usmeril proti nam, tako da je bil premik nujen. »Tabor« smo prestavili na drugo stran grebena v zaklon, zgrajen iz grobih skal, ki so ga naredili prejšnji obiskovalci. Nenadu se je vulkan dokončno zameril, zato jo je mahnil kar v dolino, kar pa ni bilo niti malo lahko, saj je ponoči zaradi temno sive in črne barve kamnin vidljivost zelo slaba. Zjutraj so bile vse nočne muke poplačane - dočakali smo čudovit sončni vzhod.

Zvečer smo si s trajekta še zadnjič ogledali potoke valeče lave, ki se zliva po strmini Sciara del Fuoco prav do morja. Izbruhi in prebijanje lave po strmem pobočju do morja so zelo slikoviti, saj se lava ob stiku s kamnino iskri. Spekter barv je prečudovit.

Naše potovanje se je bližalo koncu. Utrujeni, zasilna ležišča smo si pripravili kar na zgornji palubi prepolnega trajekta, smo naslednje jutro prispeli v Neapelj. Pred odhodom večernega vlaka proti domu smo imeli še ravno prav časa, da smo si ogledali ostanke starodavnih Pompejev, ki jih je 24. avgusta leta 1979, ob izbruhu Vezuva, zasula sedem metrov debela plast pepela.

Potovanje smo zaključili s skupinskim fotografiranjem v Gorici, kamor smo utrujeni (tudi zadnjo noč smo »prespali« na vlaku), vendar zadovoljni, pripotovali 2. maja.

Samo tisti more svojo domovino prav ceniti in ljubiti, kdor jo pozna, kdor je videl njeno prirodno lice in spoznal njeno ljudstvo.

/Josip Wester: Iz domovine in tujine/

Avtorjev mladostni portret

Slovenijo, mlado srednjeevropsko državo s površino cca 20.000 km² , naseljuje okoli dva milijona prebivalcev. Zanjo je značilno, da je geografsko bogato obdarjena z gorovjem najrazličnejših oblik in velikosti. Izvirna in posrečena je bila zamisel Planinske zveze Slovenije o planinski transverzali, ki smotrno povezuje najlepše predele naše gorske pokrajine od Drave preko Pohorja, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, njihovih predgorij in Kraških planot do Šavrinskih brd, pa vse do obale Jadranskega morja.

Za to našo planinsko transverzalo sem iz Kamniško - Savinskih Alp izvedel že leta 1958, ko me je šolski upravitelj in tajnik takratnega PD Most na Soči Ivan Murovec vpisal v društvo. Od takrat naprej sem pričel s prijatelji hoditi v bližnje gore in prebirati planinsko literaturo. Po ukinitvi PD Most na Soči sem se leta 1960 vpisal v PD Tolmin in kmalu postal član Upravnega odbora, zadolžen za območje Mosta na Soči. V PD Tolmin nas je bilo takrat z Mosta včlanjenih samo sedem, med njimi ing. Milan Mikuž in njegova žena ter Franc Štrukelj. Prav on in njegovi znanci v PD Tolmin so vzbudili v nas mladih odločitev, da smo se podali na to dolgo, naporno, a nadvse lepo in pestro planinsko pot. Leta 1962 sva z Nejcem Rovščkom obiskala na domu tajnika PD Tolmin, uglednega profesorja Hinka Uršiča, ki nama je izdal dnevnik s slovenske planinske poti.

Na slovensko planinsko pot, označeno s krožčasto rdeče belo markacijo in pripisano številko ena, sem stopil na planini Razor 1. julija 1962, končal pa sem jo 22. avgusta 1969 na Kokrškem sedlu. Hodil sem torej več let, največ sam. Medtem sem odslužil tudi JLA. Veliko časa sem porabil, da sem prišel do izhodišč v gore in za povratek domov. Običajna prevozna sredstva so bila: vlak, avtobus in kolo. Na poti sem preživel lepe sončne dneve, močil me je dež, zašel sem v megli, se tresel od vetra in mraza, a spoznal sem svet in ljudi od Pohorja do morja. Srečal sem mnogo somišljenikov, ki jih je navdihovala ljubezen do gora, do domovine in bil sem srečen. Na občnem zboru PD Tolmin leta 1969 nama je skupaj s starosto tolminskih planincev Jankom Filijem podelil posebno spominsko značko predstavnik Planinske zveze Slovenije in znani dolgoletni urednik Planinskega vestnika Tine Orel. Bila sva četrti in peti član PD Tolmin, ki sva prehodila Slovensko planinsko transverzalo.

Preden pričnem z neposrednim opisom prehojene poti, naj bralcem povem, da sem se za ta zapis odločil zato, ker iz leta v leto opažam manjše število planincev – transverzalcev. Zato iskreno želim tudi s tem prispevkom dati vzpodbudo, da bi čimveč naših članov zmoglo voljo in napor, potreben za to pot. Ne bo jim žal. Tudi ko pridejo bolezni in tegobe starosti, jim bosta misel in pogled hitela na obzorja gora, ki so jih nekoč doživeli. Bogati spomini jim bodo vedno krepili dušo in telo.

Bralci Krplja, v nadaljevanju vam bom v zgoščenem zapisu predstavil Slovensko planinsko transverzalo od Pohorja do Tolmina.

Pot čez Pohorje, prehojena v dveh dneh, nam ostaja v spominu po gozdovih, položnih kolovozih in zelenih senožetih. Številne planinske koče in domovi v zavetju temnih gozdov, prijazni ljudje, starodavna cerkvica sv. Areha in mnogi pomniki spominov iz krvavih borb za našo svobodo. Po sestopu s Pohorja si privoščimo ogled Slovenj Gradca, mesta z mnogo kulturnimi in zgodovinskimi zanimivostmi. Sledi vzpon na 1670 m visok Plešivec. V neposredni bližini Doma na Plešivcu je cerkev sv.Uršule. Ob mojem obisku so številni romarji in duhovniki slavili prvi žegen. Pogovori in petje so trajali pozo v noč. Jutro je ponudilo obsežen razgled na Mislinjsko, Šaleško, Mežiško in Dravsko dolino. Na zahodu so kipele v nebo Kamniške in Julijske Alpe, na severu pa prostrana in zelena Koroška z Visokimi turami in Grossglocknerjem na obzorju.

Med Plešivcem in naslednjo markantno goro, Raduho (2062 m), poteka pot po nekdanji deželni meji med Koroško in Štajersko. Prijazni oskrbniki v štirih planinskih kočah so mi, tako kot v vseh drugih na poti, v dnevnik pritisnili žig in se poleg podpisali.

Savinjske Alpe zapustimo na Rogovilcu in se po ogledu Solčave in Logarske doline podamo v Robanov kot, od tu pa se strmo povzpnemo na Ojstrico (2349 m). V osrednjih Kamniških Alpah je med kočami in domovi zelo slikovit, na ledeniški krnici zgrajen Frischaufov dom na Okrešlju. Markacije nas vodijo skozi Turski žleb, mimo Rinke na 2532 m visoko Skuto in preko Grintovca (2558 m) in Kočne do Češke koče, od koder sestopimo na Jezersko.

Iz doline Kokre se skozi gozdove polagoma vzpenjamo na najvišji vrh pogorja med Kokro in Tržiško Bistrico, na 2132 m visok Storžič. Tu se nam nudi izreden razgled na Gorenjsko, Ljubljansko kotlino, Julijce, Kamniške Alpe in Zasavsko hribovje. Nadaljujemo pot preko Kriške gore do Tržiča. Po ogledu mesta se povzpnemo na greben osrednjih Karavank, na Begunjščico in 2236 m visoki Stol. Obiščemo Roblekov in Valvasorjev dom in po ogledu Javorniškega rovta pri Hrušici prečkamo Savo Dolinko.

Vstopili smo v osrednje Julijce. Spodobi se, da še pred tem v Dovjem obiščemo spomenik graditelju planinskih poti in postojank, triglavskemu župniku Jakobu Aljažu. Pot nadaljujemo skozi dolino Vrata do Aljaževega doma in spomenika planincem-partizanom, ki so darovali svoja življenja v osvobodilni vojni. Spomenik predstavlja ogromen plezalni klin z vponko. Pred nami se vzpenja 1000 m visoka prepadna severna stena Triglava. Transverzala nas vodi proti vrhu Triglava po Tominškovi poti, mimo Staničeve koče in do Triglavskega doma na Kredarici, ki je na višini 2515 m najvišja naseljena stavba v naših gorah. Od tu smo po strmi, z jeklenimi pletenicami in klini zavarovani poti, v eni uri na vrhu mogočnega Triglava (2863 m). S prijateljema Narcisom in Nejcem sem bil tako 21. avgusta 1963 prvič na vrhu Triglava. Na Aljaževem stolpu je bila v počastitev dneva vstaje razvita slovenska zastava. Z vrha se je ponujal obsežen razgled preko mozaika domačih hribov in dolin vse do Dolomitov in Tur. V daljavi se je bleščala gladina morja in mehki obrisi Panonske nižine.

Ob sestopu nas transverzala usmeri k Domu Planika, k Tržaški koči na Doliču in naprej čez slikovite Kriške pode in Prisojnik (2547 m) na Vršič. Tu obiščemo vse tri planinske koče in nadaljujemo pot po strmih gorah, ki objemajo Trento. Najslikovitejši vrh v tem delu Julijcev je 2643 m visoki Jalovec, simbol naše planinske organizacije. Z Jalovca se spustimo globoko v dolino Trente, vse do višine 990 m, kjer s pobočja Travnika vre iz skalne razpoke živo zeleno-modra Soča. V dolini Trente si ogledamo spomenik dr. Juliusu Kugyju, alpinetum Julijana in muzej ter obiščemo pokopališče, zadnji dom slavnih trentarskih gorskih vodnikov.

Z leve proti desni:
avtor prispevka, Narcis Michelizza in
Jernej (Nejc) Rovšček na vrhu
Triglava 21.8. 1963.

Pred nami je vzpon na Prehodavce, Malo in Veliko Špičje in odpre se nam svet prelestne doline Triglavskih jezer, ki je bila že po prvi svetovni vojni razglašena za zaščiten narodni park. Ko zapustimo dolino Triglavskih jezer, smo kmalu v območju visokogorske planote Lepe Komne in pred nami je venec bohinjsko-tolminskih gora. Mimo Krnskega jezera se povzpnemo na 2245 m visok markanten vrh Krna. Zaradi svoje lege in višine se nam z njega ponuja čudovit razgled na Visoke Ture, Julijce, Karnijske Alpe, Dolomite in bližnjo Soško dolino, Furlanijo in naprej do morja, vse do Benetk. Posoške gore in ljudi je z neizbrisnimi sledovi zaznamovala prva svetovna vojna. Planinska pot od Krna do Črne prsti nad Baško grapo je vsem nam, tolminskim planincem, dobro poznana, vključno z lepo in prijetno kočo PD Tolmin na planini Razor.

Pot čez Porezen in Idrijsko hribovje je lažja in vodi skozi gozdove in naselja. Obiščemo Cerkno in Idrijo, nato pa se povzpnemo na Vojsko in od tu naprej na Golake. Hodimo skozi Trnovski gozd, mimo Predmeje, do Cola nad Vipavo. Na Nanosu so ob mojem obisku kmetje iz doline še kosili travo, zato sem lahko prenočil kar pri njih v seneni kopici. Z Nanosa se nam za zelenimi hribi morje navidez še bolj približa, a do njega je še nekaj dni hoje. Pot nas pelje mimo kraških zanimivosti: Predjamskega gradu, Postojnske jame in preko sv.Trojice do Pivke. Naslednji vrh je Vremščica (1026 m) in za njo lep podzemni svet Škocjanskih jam. Po prehojenih gričevnatih Brkinih in Čičariji se povzpnemo še na zadnji tisočak, 1028 m visok Slavnik, od koder je lep razgled na Tržaški zaliv z zeleno Istro ter Karnijske, Julijske in Kamniške Alpe. Z vrha Slavnika potrebujemo preko Ospa, Tinjana, Škofij in Hrvatinov še devet ur hoje do Ankarana.

V Strunjanskem zalivu se naša planinska transverzala konča, ostanejo pa dragoceni spomini na bogastvo doživetij in lepot prehojene poti.

Ko sva nekajkrat ob večernih urah kramljala pri Skrtu ali pri Miklavžu na Mostu, je pogovor vedno nanesel na glasbo, kulturo, arheološko bogastvo, ki ga je na Mostu v izobilju, slikarstvo, slikarje, pa tudi na njegove slike. Zanje je vedno skromno pridal, da so to le določeni poskusi in da se šele uči. Ko pa je Tomaž nekega dne prinesel v Tolminski muzej velik zabojnik svojih risb in slik, smo vsi tam prisotni z velikim ponosom zrli v neuokvirjene stvaritve in mu v en glas rekli: »Tomek, želimo tvojo razstavo!« Ob koncu lanskega leta smo se že približno dogovorili za čas v mesecu avgustu ali septembru leta 2001.

Tako se je tudi zgodilo. Dne 19. 10. 2001 smo v pritličju Tolminskega muzeja odprli drugo samostojno razstavo Tomaža Rovščka - Tomeka, le da smo tokratno razstavo na veliko bolečino vseh nas morali poimenovati »Spominska razstava«, brez prisotnosti avtorja.

Tomeka so pol leta pred tem svečanim dogodkom sprejeli v svoja nedrja tolminski vršaci: Škrbina, Migovec, Kuk, Tolminski Triglav, Meja - hribi, ki jih je občudoval, jim posvečal prosti čas, jim namenjal hvalnice v lepi slovenski pisani besedi, jim s svojim močnim basom prepeval Gregorčičevo »Nazaj v planinski raj«, jih lovil skozi fotografski objektiv ob prvi jutranji zarji, ob najvišjem soncu in ob mraku ter jih v vsej njihovi krasoti veličastno upodabljal tudi na platnu ali papirju.

Morda mu je izmed vseh teh naštetih znanj bila najbolj pisana na kožo prav umetnost črte, sence in barv. Malokdo je zares vedel, kaj vse Tomek ustvarja. Predvsem pa je malokdo vedel, da je v manj kot desetletju in pol, odkar se je začel intenzivneje ukvarjati s tem, zrasel od poprečnega amaterskega slikarja do velikega poznavalca različnih slikarskih tehnik. Tomekov strm in hiter vzpon v likovnem izražanju je lepo viden že po samih datumih oz. letnicah določenega dela.

Začel je enostavno - z risbo in karikaturo. Risbo s svinčnikom je nadgradil z uporabo tuša, ki se ga je držal predvsem ob budnem zaznavanju arhitekture in stavbnih detajlov z Mosta na Soči ali bližnje Šentviške planote. Kot bi mu črta ne zadoščala več, se je že leta 1990 prvič poizkusil v uporabi pastelne tehnike. Močne barve in kontrasti so ga privlačili predvsem ob opazovanju hribovske pokrajine, tako naše kot južnoameriške – andske. Dvakratni daljši obisk Peruja pa mu je poleg alpinističnih podvigov prinesel tudi vpogled v njihovo svojstveno kulturo pod modrim andskim nebom in z ljudmi s čokoladnimi obrazi in z velikimi temnimi očmi.

Odprtja razstave so se množično udeležili njegovi številni prijatelji in pritličje Tolminskega muzeja je bilo zares pretesno za vse. Za še večji umetniški in duhovni vtis večera sta poskrbela hčerka Petra in sin Samo, ki sta ob Tomekovih avtorskih izbranih diapozitivih z njegovo pisano besedo pričarala Tolmincem nepoznane plati hribov, ki jih sicer dobro poznajo. Tomaževo prisotnost med nami smo tistega večera zaznali vsi, ki smo ga poznali: svojci, svetolucijski pevci, tolminski in drugi planinski prijatelji, sovaščani, sodelavci in prijatelji.

Vse to je Tomaž delal našim prelepim tolminskim hribom na čast. A vsaka lepa stvar zahteva in pobere svoj davek. Planinski »bog« pa ima možnost izbirati le med dobrimi in poštenimi ljudmi, ker drugih v gorah ni!

Tomek, hvala ti za vse!

Tu sem.
Ne zrem v časa tek brezbrižno.
Tu sem in vem,
da življenja mojega obzorje ni brezmejno.
Zato sem tu in zdaj je čas,
da to, kar delam, je skozi stvarstvo izpeto.

(Tomek 1997)

O adrenalinu je zadnje čase precej govora. Slišimo in beremo npr. o adrenalinskih športih (padalstvo, alpinizem, kanyoning itd.), o življenju, polnem adrenalina, o adrenalinskem dopustu ipd. Morda ste že videli komercialno obarvan turistični prospekt o dolini adrenalina – t.j. o dolini Soče, oziroma Posočju, kjer so velike možnosti za t.i. adrenalinske športe; torej športe, ki so povezani z določenimi nevarnostmi, tveganji in razburljivimi situacijami, ki naj bi današnjemu, vsega naveličanemu človeku, popestrile (beri: začinile) preživljanje prostega časa, da mu dopust v brezdelju ne bi minil preveč dolgočasno in enolično. Marsikdo si zaželi takega modnega in pospešenega sproščanja adrenalina, ne da bi se poglabljal v to, kaj pravzaprav adrenalin je in kakšen je mehanizem (vzrok) njegovega nastajanja.

V zmedi in naglici današnjega življenja smo priča številnim stresnim situacijam, začenši doma, na poti v šolo ali službo, v šolskih klopeh in na službenem mestu ter še marsikje drugod. Pomislimo samo, koliko ur, povezanih z nenadnimi in nepredvidenimi dogodki, preživijo nekateri za volanom, a ni nujno, da so ravno poklicni šoferji. Vse take in podobne stresne situacije med drugim izzovejo tudi sproščanje adrenalina. Ali nam ga torej res tako primanjkuje, da si ga želimo privoščiti tudi v trenutkih prostega časa, ko naj bi se izognili vsakdanjim napetostim in zadihali bolj sproščeno?

Za bolj poglobljeno razmišljanje morda ne bo škodila vsaj kratka osvetlitev nekaterih pojmov.

so specifične snovi, ki jih izločajo posebne (specializirane) žleze z notranjim izločanjem, kar pomeni, da se njihovi izločki iztekajo direktno v kri. Adrenalin je hormon sredice nadledvične žleze (po njej ga ameriška literatura imenuje epinefrin), ki je bil prvi hormon, izoliran v čisti obliki. Izolacija teh kemičnih snovi je zelo težavna naloga, ker jih najdemo vedno le v majhnih količinah. Ponavadi je potrebna stotisoč- do milijonkratna obogatitev izvornega biološkega materiala, preden dobimo komaj vidno količino čiste aktivne spojine - hormona. Učinke aktivnih snovi proučujejo s t.i. biološkimi testi, torej na poskusnih živalih. Adrenalin ima več farmakoloških učinkov. Med njimi je prav gotovo na prvem mestu delovanje na sistem krvnih žil. Zožuje periferne krvne žile in v večjih odmerkih zvišuje krvni pritisk. Najvažnejši biokemijski učinek adrenalina pa je zvišanje nivoja glukoze (grozdnega sladkorja) v krvi, ki ga povzroči aktiviranje (energetskih) rezerv glikogena v organizmu. Glikogen, ki mu pravimo tudi živalski škrob, se namreč kopiči v jetrih in mišicah kot rezervna snov. Različni stresni dejavniki lahko vplivajo na povečano sproščanje adrenalina, ki preko zapletene verige kemičnih reakcij relativno hitro mobilizira glukozo iz telesne glikogenske rezerve. Glukoza pa je, kot vemo, pogonsko gorivo za mišice. Funkcija adrenalina je reakcija v sili, pri velikem padcu koncentracije glukoze v krvi, ali pri nenadni povišani potrebi v nenavadnih okoliščinah. Takih okoliščin, ki človeka prisilijo v takojšnjo mišično akcijo, pa je v vsakdanjem življenju človeka veliko. V današnjih življenjskih razmerah velikokrat pride v stresnih situacijah do povečanega izločanja adrenalina, čemur pa vedno ne sledi tudi akcija mišic.

Pa se povrnimo k zastavljenemu vprašanju. Ali nam v vsakdanjem življenju, polnem stresnih dejavnikov, res primanjkuje adrenalina?

Ne primanjkuje nam stresov, niti ne posledičnega sproščanja adrenalina, ki iz glikogenskih rezerv v mišicah in jetrih aktivira glukozo, kot pogonsko gorivo oziroma energijo za mišično akcijo. Tej bliskoviti pripravi organizma, ki je ostala človeku iz pradavnih časov primitivnega življenja v divjini, je v nenadnih situacijah skoraj vedno sledila tudi akcija mišic ali mišično delo, s ciljem obrambe ipd. Današnji človek je, kljub obilici stresov, največkrat »prikrajšan« za ta normalni potek reakcije, za mišično delo, ki naj bi sledilo. Aktivirana glukoza v krvi ostane torej neporabljena. Zato naj bo cilj sodobnih, t.i. adrenalinskih športov, ne samo izzivanje nevsakdanjih in razburljivih situacij, ki naj bi sproščale adrenalin, ampak tudi posledična fizična akcija ali mišično delo.

Naj tudi gorništvo in njegove ekstremnejše izvedenke, kot način izrabe človekovega prostega časa, pomagajo predvsem vzpostaviti ravnotežje med vsakodnevnimi umskimi in fizičnimi napori. Le v tem smislu uravnotežen človek bo lahko kljuboval preizkušnjam in zablodam moderne dobe. V tem pogledu bi lahko rekli, da ima gorništvo vse prvine pozitivnih terapevtskih učinkov.

-žr-

Je že tako, da tudi uredniki praznujejo svoje življenjske jubileje. Čeprav je Žarko pozoren do svojih planinskih prijateljev in sodelavcev, ki se jih spomni ob posebnih prilikah, jim namenja svojo pozornost, lepe misli in želje, je zelo nerad odstopil v našem glasilu prostor prispevku, ki je namenjen njemu in njegovemu jubileju.

Iskrene čestitke!

Kadar je potrebno v našem društvu ovekovečiti pomemben dogodek, predstaviti prizadevnega člana, pobrskati po arhivih ali rešiti pozabe pomembnejše pa tudi manj pomembne trenutke, takrat navadno ne razmišljamo kaj dosti oziroma se kar ve, da bo to najbolje opravil Žarko. Nalog, ki so mu naložene oziroma si jih sam zastavi, velikokrat je namreč prav on pobudnik za temeljitejše obravnave posameznih tem, se vedno loteva zelo resno, vestno in dosledno in kot takega se ga spominjajo tudi sošolci iz srednješolskih klopi.

In prav v tista leta, ko je »kot srednješolski in planinsko obetajoč mulc«, če uporabim njegove besede, doma z Mosta na Soči, vsak dan redno prihajal k pouku na gimnazijo v Tolminu, segajo njegovi začetki vključevanja v delo odbora Planinskega društva Tolmin. Ali je mogoče, da je od takrat minilo že več kot 30 let?!

Ko smo se 14. februarja letos, prav na valentinovo je prijokal na svet na Mostu na Soči, zbrali planinski prijatelji na praznovanju njegovega 50. rojstnega dneva, je z velikim navdušenjem pripovedoval tudi o teh planinskih začetkih, o srednješolskih profesorjih, ki so znali in si vzeli čas tudi za tovrstno vzgajanje mladih, odraščajočih ljudi, o izletih v zimskih in letnih razmerah, delovnih akcijah...

Mlade planince na gimnaziji je takrat vodil prof. Hinko Uršič, sam navdušen ljubitelj gora, ki je na mlade prenašal svoje znanje in izkušnje.

Študijska leta navadno nekoliko zavrejo aktivno sodelovanje v domačih društvih. Vendar pa se je Žarko že leta 1974, še preden je zaključil študij na Veterinarski fakulteti v Ljubljani, ponovno vključil v delo takratnega upravnega odbora planinskega društva v Tolminu. V letu 1981 je bil izvoljen za podpredsednika, v letu 1982 pa je kot predsednik prevzel krmilo tolminskega planinskega društva, ki ga je vodil do leta 1988. To so bila za

Na obisku pri krpljevcu Evgenu Božiču na njegovem domu v
v Klavžah (1996). Žarko Rovšček sedi ob njem na desni. Stojita:
levo - Tatjana Božič, desno - Evgenova žena Marica.

vodenje društva zelo zahtevna leta, povezana s številnimi problemi v zvezi s popotresno sanacijo in razširitvijo zmogljivosti koče na planini Razor in posredno ali neposredno povezanimi težavami z vodenjem postojanke.

Samo takratnemu zagrizenemu vodstvu gre zahvala, da je danes koča lahko v ponos društvu in jo radi obiskujejo planinci od blizu in daleč.

Kljub temu da opravlja zahtevno delo kot mejni veterinarski inšpektor in se v službo vozi celo v Koper, je še vedno zapisan planinstvu. Nabit z energijo, dobro voljo in poln optimizma pa se tudi sicer rad ukvarja s športom in če le utegne, sede na kolo, se s kajakom spusti po reki Soči ali uživa na belih strminah. Planinci predvsem uživamo na njegovih izletih v Zahodne Julijce in Karnijske Alpe, ki jih zelo dobro pozna in jih je tudi sam velikokrat prehodil oziroma preplezal. Mislim, da se ne motim, če rečem, da so to njegove najljubše gore.

S svojih poti se navadno vrne tudi z zelo lepimi fotografskimi posnetki, saj je že velikokrat dokazal, da je tudi mojster fotografije, in nas njegovi posnetki marsikdaj rešijo iz zadrege, ko je potrebno slikovno dokumentirati posamezne dogodke.

S posameznimi prispevki se je Žarko v različnih revijah in časopisih oglašal že v preteklosti. V letu 1996, ko smo v društvu pripravljali praznovanje ob 100-letnici ustanovitve Soške podružnice SPD, pa je sprejel in odlično opravil svojo nalogo ter skupaj s sodelavci pripravil zbornik Stoletje planinstva na Tolminskem. Če danes potrebujemo kakršenkoli podatek o društvu, je potrebno le pobrskati po tem almanahu, ki je plod neštetih ur zbiranja, pregledovanja, primerjanja in preverjanja dobljenih podatkov.

Kako pomembno vlogo lahko odigrajo ohranjeni zapisi, je Žarko spoznal na lastni koži, zato se zdi, da danes še z večjo zavzetostjo nadaljuje začeto delo.

Predvsem njemu gre tudi zasluga, da ni bila zamujena še ena priložnost za primerno oddolžitev ob 100-letnici rojstva Zorka Jelinčiča, tigrovca, publicista, ustanovitelja Krplja, zavednega rodoljuba in enega od organizatorjev planinstva na Primorskem, ki je bila v preteklem letu kronana z izdajo zbornika Zorko Jelinčič- Nad prezrtjem in mitom.

Želja, da dogajanje v društvu in širše ne bi utonilo v pozabo in da bi bili o vsem tem obveščeni tudi vsi člani, pa je botrovala zamisli o izdajanju društvenega glasila, za kar ima največ zaslug spet Žarko, ki je glasilu izbral tudi ime Krpelj.

Tako kot ima rad mir in tišino, ki jo vsakdo lahko doživi in občuti le v gorah, tako potrebuje tišino in mir tudi, kadar piše. Zato na svojem računalniku dela predvsem ponoči in ko dobro opravi delo, ga to spet spodbudi za nove načrte. Očitno pa svet ob sotočju dveh tako lepih in različnih rek, kot sta Idrijca in Soča (kljub temu, da sedaj prebiva v Tolminu, se čuti Žarko namreč še vedno Mostar in se tja namerava tudi vrniti) nudi tudi dober navdih za pisanje, saj je v teh krajih pognalo korenine kar nekaj umetnikov oziroma literatov. Tako se tudi njemu, kot nam je zaupal, v določenih trenutkih porodi kakšen verz.

Kot član upravnega odbora je Žarko še danes nepogrešljiv v društvu. S svojimi izkušnjami, ki si jih je pridobil v vseh teh letih dela, večkrat prijateljsko usmerja delo in marsikdaj s svojimi predlogi pomaga poiskati najboljšo rešitev, ko se društvo znajde pred določenimi nalogami. Ker pa je ravno prav star oziroma mlad, uspešno krmari med mlajšimi in starejšimi člani in zna spretno zgladiti tudi razna nesoglasja, do katerih, tako kot verjetno povsod, včasih pride med člani.

Cvetka Jug

(Prispevek je bil objavljen v lanski majski številki Planinskega vestnika na straneh 238-239).

PLANINSKE TURE

POJASNILO:

L - lahka - nezahtevna označena ali neoznačena pot
Z - zahtevna - pot poteka po označenih poteh, pri napredovanju si zaradi varnosti občasno pomagamo z rokami
ZZ - zelo zahtevna - pot poteka po označenih poteh, pri napredovanju si na zahtevnih mestih občasno pomagamo z rokami in samovarovanjem

DATUMI IZLETOV SO OKVIRNI. MOREBITNE SPREMEMBE BODO OBJAVLJENE NA OGLASNIH DESKAH.

SREČNO POT IN VAREN KORAK !

Natisni E-naslov

Krpelj 3 - Glasilo Planinskega društva Tolmin

Written on 27 Oktober 2005 .

Glasilo lahko pretočite s spletne strani. (PDF format 4MB)

KRPELJ
Glasilo Planinskega društva Tolmin
Številka 3-2001

Izdalo in založilo Planinsko društvo Tolmin
Trg maršala Tita 16a, 5220 Tolmin, telefon: 05 3883211
Naklada 400 izvodov
Tisk. ARTPRO d.o.o.

Uredniški odbor : Žarko Rovšček - glavni urednik
Milena Brešan
Cvetka Jug

Jezikovni pregled: Cvetka Jug

Glasilo je brezplačno in je namenjeno informiranju članov PD Tolmin

TOLMIN, junij 2001

K A Z A L O

• OB LETU OSOREJ

• BILANCA LETA 2000

• DELO GOSPODARSKEGA ODSEKA - LETO 2000

• ODSEK ZA IZLETNIŠTVO

• POHODNIŠTVO

• PROGRAM IZLETOV

• PROGRAM POHODNIŠTVA

• MLADINSKI ODSEK

• JAMARSKA SEKCIJA

• DEJAVNOST SOŠKEGA ALPINISTIČNEGA ODSEKA

• ŠPORTNO - PLEZALNI ODSEK

• GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA – POSTAJA TOLMIN

• OB PETINDVAJSETEM POHODU NA PLANINO SLEME

• PREDSTAVLJAMO VAM Jože Mežnar – vodja gospodarskega odseka

• NAŠA DVA ČASTNA ČLANA ( Janko Koren, Vlado Šorli )

• ZASTAL JE KORAK - Tomaž Rovšček ( 22. 3. 1952 - 17. 2. 2001 )

• NESREČA V GORAH - UKREPANJE, OBVEŠČANJE

Besedna zveza, ki je po eni strani zgovorna, kadar označi, da smo pred enim letom izdali naše prvo društveno glasilo. Poimenovali smo ga Krpelj. Ob letu osoréj - torej. Kaj malo pa pove taka zveza o tem, kako je potekalo življenje znotraj našega društva: kako smo dihali, bili včasih zadihani, si privoščili krajši počitek in spet drveli naprej; kako smo zadržali dih, kadar nas je resničnost življenja prebudila iz omotičnih sanj. Taki trenutki resničnosti so bili izguba katerega od naših najbolj prizadevnih članov. Trenutki radosti so bili, kadar smo lahko brezskrbno zaukali na katerem od naših ali tujih vršacev, pa takrat, kadar smo počastili delovne zmage ali pa »samo« življenjski jubilej katerega od »naših«. Vse to je del življenja vsakega društva, tudi našega, čigar osnova smo ljudje z različnimi življenjskimi usodami, pa vendarle zavezani tudi nekaterim istim ciljem, ki jih združujemo v skupnem delovanju. Zato naj bo tokratna številka Krplja, poleg obveznega povzetka poročil z našega občnega zbora, na katerem smo pregledali lanskoletno delo in se ozrli naprej, tudi prispevek o nas samih, o ljudeh v srečnih trenutkih zadovoljstva, ali bolj žalostnih dogodkih, ko se moramo od njih za vedno posloviti in nas bližina poslednjih trenutkov opomni na minljivost življenja.

Obveščanje naših članov preko društvenega glasila se počasi ukoreninja. Voljo za nadalnje delo nam daje predvsem ugoden odziv med članstvom, še posebej ob izdaji na koncu lanskega leta, ko smo se z dostavo na dom še posebej potrudili. Če smo šli v tisk prve številke ob lanskoletnem občnem zboru še tipaje, kot bi previdno merili utrip potencialnih bralcev, lahko danes povemo, da nas je potek dogodkov prepričal v pravilnost našega početja. Druga številka Krplja je namreč že kmalu potem, ko je prišla na svetlo, pošla. Zato uredniški odbor resno razmišlja o povečanju naklade. Glede na to, da glasilo delimo članom brezplačno, bo to pomenilo za društvo dodatno finančno breme. Vendar nam tega denarja spričo velikega zanimanja naših članov ne sme biti žal. Odpiramo vrata vsem, ki bi radi sodelovali s svojimi prispevki. Glasilo Planinskega društva Tolmin, Krpelj, je naše glasilo. Še bolj bo naše in še bolj bo bogato, če nas bo pri njegovem nastajanju sodelovalo čimveč.

-žr-

Ob bilanci leta 2000 z veseljem ugotavljam, da je bilo preteklo leto zaznamovano z več pomembnimi dogodki, ki so ime našega društva ponesli v širši slovenski prostor.

Sklop dogodkov, s katerimi smo nameravali primerno počastiti 100 letnico rojstva Zorka Jelinčiča našega primorskega rojaka, tigrovca, prosvetnega delavca, organizatorja publicista in planinskega aktivista, je bil opisan že v lanski 2. številki Krplja. Na tem mestu bi rada poudarila, da so, tako simpozij »Zorko Jelinčič v slovenski preteklosti«, izveden 20. maja v knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu, na katerem so sodelovali ugledni gostje iz Slovenije in zamejstva, kakor tudi ostale prireditve, pri katerih je društvo sodelovalo ter vrhunec - izdaja zbornika »Zorko Jelinčič nad prezrtjem in mitom« - nedvomno pripomogle k afirmaciji našega društva tako v Sloveniji kot tudi v zamejstvu.

Spiritus agens navedenih aktivnosti je bil naš neutrudni odbornik Žarko Rovšček, kateremu gre vsa zahvala, da je bil projekt »Jelinčičevo leto« tako uspešen.

V pregledu dogodkov tudi ne morem mimo jubileja ob dvajsetletnici pod geslom »Prvih 2000 let Soškega alpinističnega odseka«, ki so ga naši alpinisti obeležili s priložnostno razstavo. Čestitamo!

Uresničila se je tudi naša dolgoletna želja, da bi imeli društveno glasilo. Veseli smo bili vaših pohval, tako da bomo z izdajo Krplja, če bodo le finančnih možnosti to dopuščale, nadaljevali.

Prispevke o delu in težavah odsekov in sekcij lahko preberete na naslednjih straneh glasila. Omenila bi delo na planinskih poteh, ki ga je skoraj v celoti opravil naš član Vlado Šorli. Tako so bile obsekane in očiščene ter ustrezno označene praktično vse poti v upravljanju našega društva.

Lanskoletne številne investicije (širitev solarne naprave v koči, nakup kleti pod društveno pisarno ter zamenjava terenskega vozila), o katerih poroča gospodarski odsek niso okrnile dela društva, povzročile pa so, da smo vsak razpoložljiv tolar dvakrat obrnili, preden smo ga porabili.

Skušamo slediti novim usmeritvam, tako smo se po sklepu upravnega odbora vključili v novoustanovljeno Lokalno turistično organizacijo Sotočje v Tolmin, ter se odločili za promocijo naše koče v prospektu Tolminska dežela žive vode. Tudi sicer se trudimo, da bi našo dejavnost predstavili čim širšemu krogu tako z objavami v tisku, kot tudi na lokalnem radiu in televiziji.

Društvo je aktivno tudi v širšem prostoru. Sodelujemo z vsemi severno primorskimi društvi od Bovca pa do Ajdovščine in Cerkna oz. Črnega vrha, pa tudi z društvi v zamejstvu, tako se dobivamo na uradnih sestankih meddruštvenega odbora. Še prijetnejša pa so druženja v gorah, kakršno je bilo oktobra lani na Matajurju, ob otvoritvi novega doma Planinske družine Benečije.

Lani je društvo štelo 628 članov (šteti so le tisti planinci, ki so poravnali članarino). Od tega je 279 mladih, ki so vsekakor garancija za uspešno delo v prihodnje. Klub relativno velikemu številu članov pa menim, da se še vedno premalo članov vključuje v aktivno delo društva, zato vabim vse, ki so pripravljeni sodelovati v kateri koli sekciji ali odseku, da se nam čimprej pridružijo. Dosedanjim aktivnim društvenim delavcem pa iskrena hvala za njihov prispevek.

Predsednica PD Tolmin Milena Brešan

Glavna področja dejavnosti:

- Zagotavljanje nemotenega poslovanja koče na planini Razor

- Investicijska dejavnost

- Vzdrževalna dela v koči in okolici

OBISK KOČE NA PLANINI RAZOR: 8360 gostov 1164 prenočišč (od tega 126 tujcev). Kljub slabemu vremenu v prvi polovici sezone je bil skupni promet za 8,4 % višji kot v letu 1999. Koča na planini Razor je bila redno odprta od 22. 6. do 25. 9. 2000. V tem času so jo oskrbovale dve do tri osebe, ki so jim ob koncih tedna pomagali dežurni odborniki in drugi člani društva. Odprta je bila tudi ob lepih vikendih in ob drugih priložnostih kot so bili npr.: novoletni in prvomajski prazniki, obiski najavljenih večjih skupin planincev, zimska in letna vaja GRS, šola turnega smučanja in prvi spominski veleslalom z Globokega

V času letne sezone so potekale v koči in okolici tri šole v naravi (Mladinski odsek PD Tolmin - 16 udeležencev, OŠ Preserje pri Ljubljani - 23 udeležencev in OŠ Dutovlje - 30 udeležencev). Bivanje v koči je pri udeležencih pustilo lepe vtise.

POMEMBNEJŠE NALOŽBE V PRETEKLEM LETU

Sončne celice - dragocen in ekološko neoporečen vir energije za našo postojanko

12. in 13. 7. smo montirali šest dodatnih fotovoltnih celic z močjo 110W, krmilna omara pa je bila zamenjana z novo, zmogljivejšo. Instalirana moč električne naprave je bila s tem povečana z 880W na 1540W ( ali za 75 %). Povečali smo tudi zmogljivost akumulatorske postaje (z 800Ah na 1200Ah). Montaža akumulatorjev bo predvidoma izvršena konec maja ali v začetku junija tega leta, odvisno od prevoznosti dostavne poti. Predračunska vrednost celotne investicije znaša 3..200.000,00 SIT. Skoraj tretjino predračunskih sredstev smo dobili od Fundacije za financiranje športnih organizacij RS. Po zaključku investicije bo zagotovljena zadostna oskrba naprav v koči z električno energijo.

- Odkup kleti pod društvenimi prostori

Uspel nam je po več kot dvoletnem dogovarjanju z lastnikom, zavarovalnico Slovenica. Gre za pomembno pridobitev, saj bomo sedaj imeli lasten skladiščni prostor za opremo in material posameznih sekcij, zlasti jamarske in za prehodno skladiščenje materiala za kočo.

- Nabava novega terenskega vozila

Potrebna je bila zaradi večjih poškodb novo nabavljenega vozila ob nesreči.

VZDRŽEVALNA DELA

- čiščene in popravilo dovozne poti do koče na planini Razor ( delovna akcija 4.6. Udeležba: 16 planincev;

- temeljito čiščenje ležišč, posteljnine in prostorov v koči pred začetkom sezone;

- razna manjša popravila strehe in ureditev okolice koče.

- običajna vsakoletna priprava koče na prezimitev ob koncu sezone.

V Posezonskem času je bila koča zaradi izredno slabega vremena odprta samo štiri vikende.

PRIHODNJE NALOGE

Nalog nam tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo, kljub temu, da je bilo v preteklih letih veliko narejenega na posodobitvi koče in društvenih prostorov. Naj jih naštejemo:

- zamenjava vhodnih vrat v kočo in dotrajane lesene omare v kuhinji

- dokončna ureditev podstrešja

- betoniranje odtočnega jarka za drvarnico

- nabava prikolice za terensko vozilo

- popravilo dela poškodovane strehe na koči

- betoniranje strmine na dovozni poti od stana navzgor v dolžini 24m

- ureditev kleti pod društvenimi prostori

Glede na razpoložljiva sredstva in nujnost izvedbe bo gospodarski odsek predlagal upravnemu odboru prednostno listo.

V tem letu nas čaka še vrsta vsakoletnih nalog:

- čiščenje in obnova poti planina Kuk – planina Razor

- razrez in cepljenje drv

in še vrsta večjih in manjših vzdrževalnih ter obnovitvenih del, potrebnih za nemoteno obratovanje koče.

Glede na pozitivne odmeve med gosti (ustne in pismene v knjigi gostov) lahko sklenemo, da je bila pretekla sezona, kljub nekaterim težavam, uspešna. K temu so poleg članov gospodarskega odseka nedvomno veliko pripomogli: oskrbnica Magda, kuharica Vlasta, Nataša, odborniki in tisti člani društva, ki so ob koncih tedna ali kako drugače priskočili na pomoč. Vsem izražamo zahvalo za njihov prispevek k uspešnemu poslovanju koče in društva ter pričakujemo njihovo sodelovanje tudi v bodoče..

Težko je govoriti o dobrem in uspešnem letu 2000, če te med zbiranjem vtisov za nazaj, kovanjem načrtov in pripravami na novo sezono pretrese vest o tragični izgubil člana našega odseka, planinskega vodnika in prijatelja Tomaža Rovščka.
Navajamo nekaj številk in podatkov o dejavnosti odseka.
Od 49. načrtovanih izletov, smo jih varno izpeljali 36. Kot vsa leta doslej, je svoj plan v celoti izpolnila pohodniška skupina v sodelovanju z društvom upokojencev Tolmin.
Na zahtevne planinske vzpone in prijetne pohode smo tako v preteklem letu prepeljali 305 planincev, kar je po zaslugi prej omenjene pohodniške skupine kar 25 udeležencev na izlet.
Organizacija enomesečnega popotovanja in planinarjenja po Južni Ameriki, na katerem smo obiskali Cordiliero Blanco v Peruju in se povzpeli na dva vrhova - Nevado Pisco in Ischinco, je bila obširneje predstavljena v prejšnji številki Krplja.
Še naslednji podatek: vodniški odsek šteje 13 registriranih vodnikov in 2 pripravnika, ter 6 vodnikov, ki nimajo potrjene vodniške licence.

Upamo, da bo letošnje leto prav tako uspešno kot preteklo.
(povzetek iz poročila vodje odseka za izletništvo Darija Kenda)

Sodelovanje med PD Tolmin in Društvom upokojencev občine Tolmin pri organiziranju pohodov je preseglo namen in pričakovanja. Obširneje smo o pohodih spregovorili v prvi številki Krplja (2000 - 1). Zato na tem mestu navajamo le nekaj nazornih statističnih podatkov:

** Udeleženci, ki so prvič šli na pohod (izlet) na organiziran način

(povzetek iz poročila vodje Rudija Raucha)

POJASNILO:

L - lahka - nezahtevna označena ali neoznačena pot
Z - zahtevna - pot poteka po označenih poteh, pri napredovanju si zaradi varnosti občasno pomagamo z rokami
ZZ - zelo zahtevna - pot poteka po označenih poteh, pri napredovanju si na zahtevnih mestih občasno pomagamo z rokami in samovarovanjem

PLANINCI, KI NIMAJO PLAČANE ČLANARINE ZA TEKOČE LETO PLAČAJO POLNO CENO IZLETA!

DATUMI IZLETOV SO OKVIRNI. MOREBITNE SPREMEMBE BODO OBJAVLJENE NA OGLASNIH DESKAH.

Program pohodništva bo izveden v sodelovanju z Društvom upokojencev občine Tolmin. Pohode bo vodil Rudi Rauch, pomočnik pa bo Vlado Šorli.

Delo mladinskega odseka je potekalo na dveh nivojih:

Na predšolski stopnji so se izleti odvijali v kombinaciji s športno značko ZLATI Sonček. Vključenih je bilo 112 cicibanov iz Tolmina, Volč, Mosta na Soči, Podmelca, Šentviške gore in Dolenje Trebuše. Skupno je bilo izvedenih kar 58 izletov, ki se jih je udeležilo 889 otrok (povprečno 15 na izlet).

V mesecu maju je bil naš odsek organizator 17. tradicionalnega srečanja cicibanov planincev Tolminske. Srečanje je potekalo na Šentviški planoti, v sodelovanju z vrtcem, šolo, krajevno skupnostjo, lovsko družino in turističnim društvom. Posebno doživetje za cicibane planince in njihove starše je bil ogled Zalaške (Dantejeve) jame. Za varnost in razsvetljavo so poskrbeli člani jamarskega odseka PD Tolmin. Igranje jamskega škrata bo ostalo večini udeležencev v trajnem spominu.

Cicibani planinci so bili pri beleženju izletov vestni in so si prislužili naslednja priznanja:

- 76 otrok je prejelo našitek CICIBAN PLANINEC (za 5 izletov)

- 54 otrok je prejelo priponko (za 8 izletov)

- 37 je bilo prejemnikov pesmarice (za 8 izletov)

- 19 mladih planincev, ki se je udeležilo 15 in več izletov pa je prejelo denvnik in pohvalo PD Tolmin.

V akcijo mladi planinec je bilo vključenih 148 učencev z Osnovnih šol Tolmin, Volče in Most na Soči. Skupno so izvedli 19 izletov z udeležbo 523 učencev, kar v povprečju predstavlja 27 udeležencev na posamezni izlet. Planinska šola za 1. in 2. razred je potekala na planini Razor, za učence od 3. razreda dalje pa na planini Kuhinja. Trije mladi planinci so z izleti in opravljeno planinsko šolo izpolnilil pogoje za prejem zlatega planinskega znaka.

Poleg štiridnevne planinske šole in obiska Zalaške jame so bila za mlade planince organizirana tudi predavanja, ki so jih pripravili alpinisti, jamarji, reševalci in fotografi.

V letu 2000 smo poleg podpore matičnega planinskega društva dobili tudi finančno pomoč Zavoda za šport Občine Tolmin (120.000 SIT za mlade planince in 80.000 SIT za cicibane planince). Izvedbo planinskih šol pa je prvič finančno podprla Zveza za šport otrok in mladine Slovenije (131.328 SIT).

Razveseljivo je, da se je število mladih planincev povečalo na 180. Na osnovni šoli v Tolminu imamo dve skupini

NAŠI NAČRTI

V akcijo ciciban planinec je vključenih 98 otrok. Izleti bodo potekali po programu. V mesecu maju se bomo udeležili že 18. tradicionalnega srečanja cicibanov planincev Tolminske, ki bo organizirano v Bovcu.
Program planinske šole bomo izvedli ob koncu šolskega leta na taboru v eni izmed planinskih postojank (Predlogi: planina Kuhinja, planina Razor ali Koča na Loki pod Raduho).
V mesecu maju bomo izvedli skupni izlet s starši na planino Razor, kjer bomo mladim planincem podelili zaslužene planinske znake.
Zavedamo se, da je izrednega pomena, da z mladimi delajo strokovno usposobljeni ljudje. Zato bomo izobraževanju in usposabljanju mentorjev, ki vodijo planinske skupine na šolah, namenili še posebno pozornost.
Upamo, da bodo naše dejavnosti pritegnile čimveč mladih k zdravemu načinu preživljanja prostega časa.

(povzeto iz poročila vodje mladinskega odseka Majde Pagon)

Glavno in najtežje raziskovanje na Migovcu se je nadaljevalo tudi v preteklem letu. Člani sekcije so raziskovali Brezno pri Madoni oziroma Rille, kjer so prišli do globine 540 m. Zelo je bil dobrodošel bivak na planini Kal, ki je omogočil tudi petdnevne nepretrgane akcije. Če bo uspelo povezati to brezno s sistemom MIG, bo ta sistem tretja najdaljša jama v Sloveniji. Že sedaj je s svojimi 12 kilometri rovov največji visokogorski jamski sistem v Sloveniji.

Izobraževanju je bil namenjen še večji poudarek kot doslej. Šest pripravnikov je opravilo izpite za naziv Mlajši jamar. Pričel se je novi tečaj za leto 2001. Jamarska sekcija je prejela tudi pomembno in doslej največje priznanje Jamarske zveze Slovenije, »Srebrni častni znak«. Enako priznanje sta dobila tudi dva člana sekcije. Veliko ur prostovoljnega dela je bilo opravljenega tudi pri urejanju prostora za skladišče jamarske reševalne službe.

V sklopu Jamarske zveze Slovenije smo posredovali pri nesreči jamarja na Migovcu, na Kriških podih in pri naravni neserči v Logu pod Mangartom. Sodelovali smo na vajah in usposabljanjih zveze. V naslednje leto se prenaša odprt problem naših klubskih prostorov.

Tudi bodoči napori bodo usmerjeni v raziskave Migovca, reševalni in pripravniški tečaj ter druge oblike izobraževanja in dela z mladimi. Želeli bi si tudi udeležbe na kateri izmed slovenskih jamarskih odprav. Zasluge za to, da je članom jamarske sekcije uspelo uresničiti vsaj delček njihovih sanj, pa ima tudi matično planinsko društvo.

(povzeto iz poročila Andreja Fratnika)

Stražar tolminskih grap si in Pečí

in rušje na temenu te krasi;

planina Razor zre v tvoj obraz,

globoke brazde rišejo tvoj stas.

V nedrjih, kjer brezen je prepih,

tolminskim krtom spet zastaja dih.

Kam vleče jih ta nepregledni hodnik?

Morda k Tolminki, v Pologa prodnik?

(Ž.R.: Migovec)

Kultura:

Izobraževanje:

V letu 2000 smo dobili novega alpinista Poljanec Petra. V jeseni je bila razpisana alpinistična šola, katere se udeležuje 20 tečajnikov. Teoretični in zimski del šole sta skoraj že mimo. Do zaključka bo letos obdelan še praktični del letne plezalske tehnike. V tekočem letu planiramo pridobiti enega novega alpinističnega inštruktorja in morda dva nova alpinista. Tako kot lani smo tudi letos izpeljali dneve turnega smučanja na planini Razor, na katerih je sodelovalo 10 ljubiteljev turnega smučanja. Letos smo dneve turnega smučanja pripravili v sodelovanju s postajo GRS Tolmin. Rekreacijskega dne - veleslaloma z Rušnatega vrha - se je letos udeležilo še več turnih smučarjev kot lani.

Plezalne aktivnosti:

Poleg običajnih vzponov in plezanja v domačih hribih, sta dva naša člana, Blaž in Matija, sodelovala na himalajski odpravi Janak Himal, v še neraziskane predele skrajnega SV Nepala. V začetku odprave so se vsi člani povzpeli na dva šesttisočaka, od tega na enega kot prvopristopniki. V nadaljevanju je bila odprava zaradi, žal, tragične nesreče prekinjena. Pomembnejši vzponi v letu 2000:

• v začetku leta ponovljenih več težkih slapov;

• dobre proste ponovitve težjih smeri v naših hribih (VI, VIII), kot so Puntarska v Vršacu, Aschenbrennerjeva v Travniku, JLA v Šitah, Reformacija v Novem Vrhu ;

• številni kvalitetni vzponi, tudi našega “alpinističnega podmladka” v Paklenici;

• Breithorn, 1. Ponovitev Karantanske smeri, prv. Kombinacija smeri Črni panter in Barmasse;

• Ortler, S stena, ponovljena Ertlova smer;

• plezanje klasičnih smeri v Dolomitih;

• dve zahtevni prvenstveni smeri v Zahodnih Julijcih (Montaževa skupina);

• letošnja zima - tudi že dobri vzponi v naših stenah (težka prvenstvena smer v Možnici).

Finance:

Stanje na žiro računu je sicer pozitivno. Še vedno niso povrnjeni vsi stroški članom, ki so pripravili razstavo. Na računu je tudi nekaj denarja, ki je prispel od sponzorjev za odprave. Po poravnavi vseh obveznosti članom odseka pričakujemo na računu pozitivno ničlo.

Razno:

Na občnem zboru v januarju je bil za novega načelnika izvoljen Matija Klanjšček.

(povzetek poročila dosedanjega načelnika SAO Simona Čopija)

Simonu Čopiju se ob predaji funkcije načelnika SAO svojemu nasledniku zahvaljujemo za njegov prispevek k delu odseka. Izražamo prepričanje, da bo po svojih močeh še naprej sodeloval pri organizacijskem delu; v gorah pa mu želimo trden oprijem in varno smučino !

Uredništvo Krplja

V letu 2000 je redno treniral in se udeleževal tekem samo Peter Mrak.. Uvrščal se je blizu zlate sredine. Vadbe za osnovnošolce odseku ni uspelo izvesti, saj kljub večkratnim poskusom odsek ni dobil ljudi, ki bi delali z mladimi.

Odsek za svoje delo v preteklem letu ni prejel nobene dotacije. Denar iz prejšnjih let je bil skupaj Soškim alpinističnim odsekom porabljen za nakup materiala pri opremljanju plezališč pri Kredu in Drežnici.

(povzeto iz poročila vodje odseka Mirande Ortar)

STATISTIKA ČLANSTVA

od tega 38 z nazivom član, 1 pripravnik, 5 zaslužnih članov, 1 izredni član. Po usmerjenosti dela: 5 inštruktorjev, 4 letalci - reševalci, 2 zdravnika, 3 vodniki lavinskih psov, 2 minerja snežnih plazov in eden član odgovoren za vozila in zveze.

Postaja GRS Tolmin pokriva velik teritorij, kar 8 občin s približno 1000 km². Za hitrejšo organizacijo reševanja in boljšo koordinacijo dela so organizirane štiri reševalne skupine: v Kobaridu, Podbrdu, Idriji in Novi Gorici. V Idriji je predvideno povečanje števila članov, v Novi Gorici pa pridobitev novih članov in oblikovanje samostojne skupine.

SKUPNO OPRAVLJENIH 10.054 UR DELA

REŠEVALNO DELO

V letu 2000 je bilo izvedenih 20 reševalnih in iskalnih akcij. 37 gorskih reševalcev (od 39 operativnih članov) je 141 - krat sodelovalo v akcijah in so opravili 597 reševalnih ur.

Reševalci so lani nudili pomoč 16 osebam, od tega 9 poškodovanim in 3 nepoškodovanim. V dolino so prenesli štiri mrtve. V šestih akcijah je sodeloval helikopter, v devetih pa je bila potrebna prisotnost zdravnika. Izven reševalnih akcij so nudili prvo pomoč 27 osebam.

21 reševalcev je teden dni dežuralo ob naravni nesreči v Logu pod Mangartom in opravilo 630 ur dežurstva.

VZGOJNO DELO

Ali gre tokrat zares?

V letu 2000 so člani in pripravniki na vajah, tečajih, izpitih ipd. opravili 2214 ur. Brez dobrega vzgojnega dela, ki ga vodijo inštruktorji in oba zdravnika, bi bila pripravljenost reševalcev v akcijah slabša. To pa bi lahko imelo hude posledice tako za ponesrečence kot tudi za reševalce.

PREVENTIVNO DELO

Zajema: predavanja za planince, alpiniste, učence v šolah in smučarje; vodenje tečajev za obiskovalce gora, obhode terena, propagandna snemanja za TV oddaje, vaje za prikaz dela postaje, sodelovanje na vajah civilne zaščite in tekme GRS (Jezersko, Pohorje, Okrešelj, Koflerjev memorial, Črna prst itd.). Za vse navedene aktivnosti je bilo opravljenih 614 ur dela.

RAZLIČNO DRUGO DELO ČLANOV

Sem spadajo: stalna pripravljenost v času visoke planinske sezone, dežurstva ob prireditvah v gorah, spremstvo na izletih, akcije v naravnih in drugih nesrečah, dežurstvo na smučiščih, vzdrževanje opreme in zavetišča, obnova poti, delo članov v organih GRS, seje vodstva postaje itd. Skupaj je bilo opravljenih 6629 ur. Prodanih je bilo tudi 350 kosov nalepk »PODPORNIK GRS« (150 kosov za »sklad Okrešelj«).

OPREMA

Oprema je dobro vzdrževana in shranjena, za kar gre zahvala skladiščniku, vzdrževalcu vozil in zvez ter sanitetne opreme.

Del opreme dobiva postaja po veljavnem normativu GRS, ostalo, izven tega okvira, pa si mora nabaviti z lastnimi sredstvi. To pomeni, da si mora postaja približno polovico sredstev za delo in nabavo opreme priskrbeti pri različnih sponzorjih. Nekateri večji sponzorji so žal v zadnjem času odpovedali pomoč, kar predstavlja dodatne težave. V razreševanje tega problema se je vključila Občina Tolmin tako, da je Postajo GRS v Tolminu

vključila v občinski sistem zaščite in reševanja, kar pomeni določeno finančno pomoč. Cilj postaje je, da se podobno sofinanciranje doseže tudi pri ostalih občinah na območju njenega delovanja.

(povzetek poročila dosedanjega načelnika GRS postaje v Tolminu Janka Korena )

Po četrt stoletju uspešnega vodenja tolminske postaje GRS predaja Janko Koren funkcijo načelnika Žarku Trušnovcu. Prispevek Janka Korena razvoju GRS na Tolminskem je neizbrisen. Njemu osebno posveča naše glasilo poseben kotiček. Novemu načelniku, Žarku Trušnovcu, želimo uspešno delo v novem mandatu, reševalcem pa - kot je dejala srečna mati ob ugodnem zaključku akcije iskanja njenega sina - želimo, da bi se z gora vedno vračali z dobrim občutkom in nasmehom na obrazu. Resničnost je žal velikokrat drugačna in daleč od dobrih želja, zato čaka reševalce tudi v prihodnje veliko vztrajnega in požrtvovalnega dela na področju preventive.

Leta 1977, ko je maršal Tito praznoval 85 - letnico rojstva, so takratni jugoslovanski planinci organizirali akcijo »85 vrhov za Titovih 85 let«. Med vrhovi je bil tudi Krn. Ker se mi je zdel za množični pohod pretežak, je tja odšla le manjša skupina planincev, vodil jo je Zoran Kocić, ki se nam je kasneje pridružila. Za množični pohod se mi je zdela primerna planina Sleme, ki je v bližini Krna in je znana po bojih med NOB in tragediji Gregorčičeve brigade konec avgusta leta 1944 na območju Rdečega roba. Tako smo organizirali prvi pohod na planino Sleme. Odziv je bil zadovoljiv, saj se ga je udeležilo preko 200 planincev, od tega 100 osnovnošolcev iz Tolmina, Mosta na Soči in celo iz Deskel (slednje je vodila Cvetka Jug).

Množica udeležencev pohoda pred spominskim obeležjem na planini Sleme

Na proslavi pri spomeniku so osnovnošolci izvedli nekaj recitacij, zapel je tudi otroški (mladinski) pevski zbor iz Tolmina, pod vodstvom Zdenke Kavčič (por. Križmančič). Tako se je začelo.

S pohodom smo naslednja leta nadaljevali. Na proslavah pri spomeniku sta spomine iz tragičnih dni obujala med drugimi tudi udeleženca bitke na Rdečem robu: Leopold Košir - Zmago in Srečko Berlič. Dokler je Mladinski odsek pri PD Tolmin vodila Marija Šavli, so se pohoda množično udeleževali osnovnošolci. Več let zaporedoma so bili med številnimi udeleženci pohoda tudi pripadniki teritorialne obrambe. Od desetega pohoda dalje (leta 1986) vodimo tudi knjigo udeležencev, v katero smo deset let vpisovali tudi ustanovo oziroma podjetje, kjer je posamezni udeleženec zaposlen. Občinski svet Zveze sindikatov Slovenije je podeljeval vsako leto pokal tisti ustanovi ali podjetju, iz katere je prišlo največ udeležencev pohoda. Po vpisni knjigi je bila najbolj številna udeležba

na desetem pohodu leta 1986 (291 udeležencev), najmanj pa na 22. pohodu leta 1998 (samo 38 udeležencev).

Še nekaj o vremenu. Bilo je različno, večkrat lepo kot ne. Nikoli pa ni bilo tako slabo, da bi pohod odpovedali.

Rudi Rauch

Jože Mežnar - vodja gospodarskega odseka PD Tolmin

Priznati moram, da me je beseda »intervju« v začetku obremenjevala in sem razgovor z Jožetom v društvenih prostorih začel morda preveč uradno, kar nenavadno za dva, ki se poznata vrsto let. Spomin na najino prvo znanstvo mi namreč sega (saj skoraj ne morem verjeti) v konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je začel vključevati v delo našega planinskega društva in postal član upravnega odbora. Ob njegovem šestdesetletnem jubileju sem ga predstavil bralcem Planinskega vestnika, vendar sem to nalogo lažje opravil. Tokrat pa sem bil v zadregi. Prišel sem s pripravljenimi vprašanji in ciljem, da vam njegovo delo v društvu podrobneje predstavim. Med pogovorom sva zašla med spomine in kmalu začela vse skupaj doživljati kot sproščen sprehod in živahno kramljanje. Led je bil s tem prebit. Kmalu sem se počutil bolj sogovornik kot izpraševalec. Upam in verjamem, da je bilo tako tudi Jožetu lažje.

Kdaj in kako se je pravzaprav začelo tvoje zanimanje za gorski svet?

Doma sem iz Grahovega v Baški grapi, kjer sem mladost preživel ob igrah in potepanju ob reki Bači in Koritnici. Že zelo mladi smo se vzpenjali na bližnji hrib Kotel (1175 m - op. Ž.R.) in oblezli stene v okolici. Posebno doživetje je bilo, ko smo takrat še kosili v senožetih. Od tam sem se oziral na bližnje Peči, zlasti na Gradico, Črno prst in Raskovec. Zanimalo me je kaj je tam gor. Tako sem bil na Rodici že leta 1954, ko sem bil star 15 let. Narava me je zelo zanimala. Poleg tega, da sem vanjo zahajal z družbo, pa sem zelo rad šel tudi sam. Takrat jo drugače, bolj polno doživljaš, ker te nihče ne moti.

Kolikor te poznam, te to, da greš rad sam, še danes malo drži.

Še vedno. In tako se je nadaljevalo preko Črne prsti, Krna in Triglava v ostale predele Julijcev. Zelo so me pritegnili tudi Zahodni Julijci, kjer sem bil večkrat kar po nekaj dni, ampak to je bilo že kasneje.

Tvoje članstvo v planinski organizaciji pa je verjetno že povezano s šolanjem na Jesenicah.

Tako je. Ko sem se zaposlil v železarni na Jesenicah sem se po odslužitvi vojaškega roka vpisal tudi v srednjo metalurško šolo. Že kmalu po zaposlitvi pa sem postal tudi član jeseniškega planinskega društva.

Leta 1969 si postal odbornik našega planinskega društva. Kasneje je bila na Metalfleksu ustanovljena tudi sekcija PD Tolmin, ki danes formalno ne obstoja več. Kakšni so bili njeni cilji in kako ste delovali?

Po letu 1964 sem začel zelo intenzivno zahajati v tolminske hribe. Tu sem se večkrat srečal tudi s tolminskimi planinci. Imel pa sem tudi željo, da bi se vrnil nazaj v domače kraje. Leta 1968 sem se preselil na Tolminsko. Moji obiski tolminskih gora so postali tako še bolj pogosti. Takratna predsednica PD Tolmin, Tatjana Šorli (por. Božič), me je že kmalu povabila v upravni odbor. Na Metalfleksu, kjer sem se zaposlil, sem naletel na družbo somišljenikov, ki so zelo radi zahajali v gore. Sredi sedemdesetih let je bila sprožena pobuda, da bi znotraj podjetja ustanovili planinsko sekcijo. Njen namen je bil druženje, organizacija planinskih izletov in predavanj z diapozitivi, poleg tega pa tudi sodelovanje pri delovnih akcijah matičnega društva. Rodila se je celo ideja o postavitvi lastnega zavetišča. Pripravili smo že idejne zasnove. Po potresu leta 1976 pa so se razmere spremenile, tako da do realizacije ni prišlo. Sekcija je prvotno štela 32 članov, kasneje pa je število naraslo na 45. Organizirali smo več izletov. Kot npr. na planino Sleme, Jalovec in Triglav, v tujino pa na Grossglockner. Člani so se potem, ko se je pričela popotresna sanacija z razširitvijo koče na planini Razor, pogosto udeleževali prostovoljnih delovnih akcij.

Ali je bilo mogoče prav to povod, da si začel delati v gospodarskem odseku planinskega društva?

Delo na gospodarskem področju, posebno na investicijah, me je vedno zanimalo. Sicer pa me je k tem nalogam pritegnil takratni predsednik društva Rudi Rauch. Intenzivno in naporno delo pri gradnji je sprožilo tudi določena razhajanja in odhode posameznikov iz društva. Kolikor se spominjam, si takrat (leta 1982 - op. Ž.R.) prevzel od Raucha predsedništvo ti, on pa je začasno prevzel funkcijo gospodarja. Koča je bila zgrajena do četrte faze. Prevzel sem dokončanje del in takrat zelo dobro sodeloval s tedanjim vodjem gradbenega odbora, Vinkom Pagonom. Poudariti moram za tisto obdobje izreden prispevek sekcije iz Anhovega, pod vodstvom Štefana Kebra, saj večino Tolmincev sploh nismo mogli več pritegniti na delovne akcije. Gradnja se je namreč že precej vlekla, nesporazumi so naraščali in volja je pohajala vsem. Istočasno smo imeli tudi probleme z osebjem koče in trajalo je kar nekaj let, da smo vspostavili normalno stanje.

Tvoje članstvo v upravnem odboru planinskega društva se v vseh teh letih prekriva z vodenjem sekcije na Metalfleksu in gospodarskega odseka. Ali vidiš v vsem tem razdobju, od svoje aktivne vključitve v delo odbora pa do danes, kakšne večje razlike?

Prav gotovo obstajajo razlike. Bila so določena daljša obdobja, ko so bile seje upravnega odbora bolj podobne sejam kakega gradbenega podjetja. Namen delovanja planinskega društva pa je v svojem bistvu čisto nekaj drugega. Ne gre prvenstveno samo za gospodarsko aktivnost, ampak je pomembno predvsem druženje v drugih dejavnostih, kot npr. izletništvo, delo z mladimi, obnavljanje poti, alpinizem itd. Res pa je, da je bila gradnja velik zalogaj in je z vsemi sprejetimi finančnimi obveznostmi močno obremenjevala in zaposlovala tedanji odbor.

To lahko potrdim tudi sam. Vedno sem bil proti pretiranemu poudarjanju gospodarske problematike na naših sejah na račun drugih prav tako pomembnih dejavnosti. Ko pa sem bil sam predsednik društva, so me obveznosti in odgovornost, da se gradnjo pripelje do konca, prav tako potegnile vase kot vse ostale.

Danes imajo seje upravnega odbora precej drugačno vsebino, saj je tudi razvejanost dela precejšna. Gospodarski odsek ima pa spet tisti svoj delež v delu odbora, ki je normalen.

Vsako leto ali skoraj na vsaki seji upravnega odbora imaš kakšne predloge v prid krepitve naše gmotne osnove na splošno, predvsem pa koče na planini Razor. Na zadnji seji je nekdo celo predlagal, da bi se morali malo umiriti, saj smo imeli lani investicijsko kar precej intenzivno leto. Obnovo in razširitev koče po prejšnjem potresu smo popolnoma zaključili, z vsemi izboljšavami opreme in ekološko sanacijo vred. Kaj je po tvoje tisto najnujnejše, kar nas v prihodnje še čaka?

Glavnina del je res zaključena. Z novimi stropnimi ploščami v starem delu koče, obnovo kuhinje in točilnega pulta idr. je gostinski del koče vsaj približno usklajen s sanitarnimi zahtevami. Te so iz leta v leto strožje in jim bomo morali slediti. Zahtevam časa se bo potrebno sproti prilagajati. Planinci niso tako zahtevni gostje kot drugi ljudje, vendar je kljub temu potrebno skrbeti za določen standard (čistočo, urejenost, primerno ponudbo hrane itd.). Pozna se, da se lahko gostje pripeljejo po asfaltni cesti v neposredno bližino koče, da lahko pridejo iz vasi Tolminske ravne v eni uri, s planine Stador pa v slabih dveh urah hoje. Vsled tega se je v zadnjih letih tudi povečalo število enodnevnih, predvsem nedeljskih ali pa celo popoldanskih gostov. Ko prideš dokaj udobno na planino Razor, si lahko potem že po dobri uri vzpona na okoliških vršacih. Nekateri celo presegajo nadmorsko višino 2000 m.To je gotovo razlog za porast enodnevnih gostov.

Da ne bi čisto pozabila zastavljenega vprašanja, bi te še enkrat prosil, če poveš, kaj nas v prihodnje v investicijskem pogledu še čaka?

Nekaj je manjših vlaganj, kot npr.: zamenjava vhodnih vrat, zamenjava dotrajane lesene omare v kuhinji, ureditev okolice koče in odvodnjavanja,. Čez kakšno leto bo potrebno prepleskati tudi fasado. Pred nami pa je večji zalogaj, ki lahko še kakšno leto (do šest let) počaka, saj se bo treba nanj ustrezno finančno in tehnično pripraviti. To je obnova strešne kritine. Rja počasi sili skozi sedanjo kritino in bo torej ta poseg nujen.

Glede na to, da uporabljamo kapnico s strehe za pitno vodo je ta zadeva še bolj resna.

Vsekakor, čeprav redne analize pitne vode zaenkarat še vedno potrjujejo njeno neoporečnost in dokazujejo, da prečiščevalni sistem s filtri deluje uspešno. Zamenjava strešne kritine torej slejkoprej ostaja naša največja investicija v prihodnjem srednjeročnem obdobju.

Naša postojanka pa mora poleg omenjenih investicij vseskozi tudi normalno poslovati. V zadnjih letih smo imeli pri osebju kar srečno roko. Letos smo tik pred sezono nepričakovano ostali brez oskrbnice in kuharice, na kateri smo resno računali. Pred tabo se je pojavil nov problem. Kako si ga uspel rešiti?

Zame je bil to kar šok, saj smo bili že skoraj stoodstotno dogovorjeni, da letos nadaljujeta svoje delo v koči. Vendar sta se zaradi boljših pogojev dela odločili, da gresta drugam. Kljub težki nalogi, mi je uspelo dobiti osebje za letošnjo sezono. Oskrbnika sem dobil kar znotraj našega gospodarskega odseka, kuharico pa drugje. Imam namreč navado, da kamorkoli grem, obvezno navežem stike z osebjem v tamkajšnjih kočah. Tako spoznam probleme in ljudi in mi je v takih situacijah, kot je bila letošnja, lažje ukrepati. Seveda pa kljub temu ne gre enostavno. Ljudje se kljub brezposelnosti neradi odločajo za delo v planinskih pogojih, ko se morajo za daljši čas odreči standardu v dolini. Potrebno je prepričevanje. Letos smo po sklepu upravnega odbora honorarje za delo v koči nekoliko zvišali. Upam, da nam bo vsaj v bližnji prihodnosti to olajšalo pridobivati kvalitetno osebje.

Po letošnjem volilnem občnem zboru in razdelitvi zadolžitev med odborniki lahko ugotovimo, da je gospodarski odsek, tako številčno kot po izkušenosti svojih članov, kar močno zaseden. Večina, s teboj kar deset, vas je tudi v upravnem odboru društva. Kako to ocenjuješ?

To je vsekakor dobrodošlo, saj pridnih rok vedno primanjkuje. S tem pa tudi obstaja možnost, da se posamezne probleme pretrese v krogu gospodarskega odseka in se na seje upravnega odbora prihaja že s prečiščenimi predlogi. Upravni odbor društva ob drugih dejavnostih ne more razpravljati o vsaki malenkosti in je prav, da dobi v roke že oblikovana stališča. Prisotnost tako velikega števila članov gospodarskega odseka znotraj upravnega odbora pa omogoča, da ta organ lažje razume obravnavano gospodarsko problematiko.

Stroški storitev, nabave živil in goriva so v stalnem porastu, mi pa jim le s težavo sledimo. Tudi kvalitetno osebje v postojanki, če ga bomo hoteli obdržati, bo iz dneva v dan večji strošek. Država nam pri obremenitvah v ničemer ne prizanaša. Kako gledaš perspektivno na ta problem?

Dejstvo, da nam zadnja leta število nočitev pada, je neizogibna realnost. To je posledica drugačnega načina obiskov gora. V tem pogledu bi lahko celo rekel, da je koča za današnje razmere prevelika. Omenil sem že, da je obisk enodnevnih gostov v porastu. Potruditi se bomo morali, da jim s posebno, tudi kulinarično ponudbo, nudimo tisto, česar drugod ne dobijo in jih bo privabljalo. Znano je npr., da prihajajo k nam gostje zelo radi na štruklje. Ponudbo bo treba še obogatiti. Osebno sem bolj pristaš zmernih cen in večjega prometa. Skrbeti pa bomo morali za to, da bo koča čimvečkrat odprta tudi v času izven sezone, ko je možno s posebnimi aranžmani z določenimi najavljenimi skupinami (planinske šole, trekingi) še kaj dodatno iztržiti. Ker se z enakimi problemi spopadajo tudi drugi, gre v tem smislu za določeno konkurenco med sosednjimi planinskimi društvi. Potrebno bo tudi oblikovati programe večdnevnega preživljanja prostega časa na planini Razor in jih ustrezno ponuditi.

V prispevku ob tvojem šestdesetletnem jubileju v Planinskem vestniku sem zapisal, da vedno z novimi idejami in predlogi dokazuješ, da to še niso leta, ko bi človek vrgel puško v koruzo. Kakšen je tvoj komentar ?

Vedno sem se držal načela, da mora biti človek aktiven dokler to zmore. Zaenkrat se dobro počutim in imam tudi dober krog sodelavcev. S pripravljenostjo za delo še nekako gre. Težje je dobiti človeka za vodenje, ki bi prevzel tudi večjo odgovornost, saj zahteva precej energije in telefonskih klicev, da kakšno akcijo sploh lahko organiziraš. Za vse to je potrebno tudi precej časa, ki ga kot upokojenec imam nekaj več kot drugi. Danes je vse več ljudi, ki so tja do štirih popoldan v službi in kljub dobri volji nimajo možnosti za dodatno udejstvovanje. Resno razmišljam tudi o tem, da bi dobil primernega sodelavca, ki bi me lahko zaenkrat občasno, kasneje pa tudi trajno nadomestil. Leta namreč tečejo …

. . .

Žarko Rovšček

Janko Koren (roj. 10. 12. 1931) je član UO PD Tolmin od leta 1961- 1969, vmes je bil v letih 1970-1977 član nadzornega odbora, nato pa od leta 1978 - vse do danes spet član UO PD. Vsega skupaj beleži torej okroglo 40 odborniških let. Če upoštevamo, da je bil pred tem že zelo mlad tudi član naše organizacije, lahko rečemo, da ji je zvest že več kot pol stoletja.

Hojo po nadelanih poteh je že kmalu nadgradil s prvimi poskusi v plezanju. Z alpinizmom se je začel resneje ukvarjati leta 1951, ko je bil na pobudo Franca Ceklina ustanovljen prvi alpinistični odsek pri PD Tolmin. Iz tistega časa je zabeležen njegov, kar odmeven prvenstveni vzpon preko 800 m visoke zahodne stene Krna, ki ga je opravil v družbi z Bergincem in Ceklinom. V letih 1961-1964 je bil načelnik Alpinističnega odseka pri PD Tolmin. Kmalu pa se je povsem posvetil delu v GRS.

Po snežni ujmi februarja 1952. leta se je prvotno bolj formalna organizacija GRS na Tolminskem začela bolje organizirati. Dokler sta bili skupini (kasneje preimenovani v postajo) GRS v Tolminu in Kobaridu še ločeni je Janko Koren vodil kobariške reševalce. Sledila je krajša prekinitev intenzivnosti dela, ki pa se je nadaljevalo leta 1959, ko sta se načelnika kobariške in tolminske postaje vrnila s šolanja. Po sklepu reševalcev iz Tolmina, Kobarida in Podbrda na izrednem zboru 16. 5. 1959 je prišlo do združitve. Janko Koren je spadal v prvo generacijo izprašanih tolminskih gorskih reševalcev, ki so opravili izpite leta 1960 na planini Razor. Svojo aktivnost znotraj organizacije je stopnjeval do mesta načelnika leta 1975. Od takrat naprej pa do letos, ko je to funkcijo predal svojemu nasledniku, beležimo rast števila članov, kakor tudi kvalitete dela in krepitev materialne osnove postaje GRS v Tolminu. Postaja je pod njegovim vodstvom postala nepogrešljiv člen civilne zaščite na Tolminskem. S številnimi odmevnimi demonstracijskimi vajami pa se je promovirala tudi v širšem slovenskem prostoru. Za današnje pojme klasična gorska reševalna služba je pod njegovim vodstvom znala prisluhniti tudi sodobnim potrebam, ki jih narekuje razvoj turizma in alternativnih športov v Posočju. Kot načelnik postaje GRS Tolmin je vseskozi tudi član upravnega odbora PD Tolmin. Pri tem se v razpravah in aktivnem delu ni omejeval samo na delo GRS, marveč je s tehtnim prispevkom sodeloval tudi na drugih področjih dela društva in se udeleževal številnih delovnih akcij. Njegov umirjen odnos do mlajših in starejših članov naše organizacije je nepogrešljiv. Veliko skrb posveča vzgoji mladih in preventivi. Sodeloval je na številnih predavanjih v okviru planinske šole in drugih vrstah izobraževanja. Zadnja leta pa je bil kot planinski vodnik dejaven tudi v okviru sekcije za izletništvo.

Da njegovo delo ni ostalo neopaženo znotraj planinske organizacije in izven, pričajo številna priznanja, ki jih je prejel:

"Srebrni znak GRS" (za 25 let dela v GRS),

 

"Plaketa postaje GRS Tolmin" (za 30 let dela v GRS),

 

listina "Zaslužni član GRS" (35 let dela v GRS)

 

"Plaketa GRS" (l. 1997)

 

"Zlati častni znak PZS",

 

"Zlati častni znak PZJ",

 

"Plaketa PZS" ob 60 - letnem jubileju

 

"Zlati znak civilne zaščite" (1997)

 

"Orden zaslug za narod s srebrno zvezdo" (jugoslovansko državno odlikovanje)

Janko Koren se je s svojim delom zapisal med tiste člane našega društva, ki so pomembno prispevali k razvoju planinstva in gorske reševalne službe na Tolminskem in širše. Zato mu ob zaključku 25-letnega vodenja tolminskih gorskih reševalcev in okroglem življenjskem jubileju, na predlog Komisije za priznanja (seja 29.1.2001) in UO PD Tolmin (30.1.2001), izročamo listino o imenovanju za častnega člana PD Tolmin. Želimo si, da to priznanje ne bi predstavljalo simboličen zaključek njegove planinske kariere, ampak da bi nas pri našem delu še naprej aktivno spremljal.

Vlado Šorli (roj. 14. 7. 1931) se je že zelo mlad zapisal goram. Leta 1954 prvič postane član upravnega odbora PD Tolmin, nato pa svoje članstvo v odboru nadaljuje v razdobjih od 1957-1960 in 1963-1979. V obdobju od leta 1984-1988 je bil član nadzornega odbora, nato pa od leta 1989 do danes spet član upravnega odbora. Omenjena statistika zanj ni najpomembnejša, saj ne pove vsega. Najvažnejše je dejstvo, da je njegovo odborništvo povezano s skoraj pol stoletja aktivnim delom v dobrobit našega planinskega društva. Njegov prispevek bi lahko strnili v tri glavna področja :

1. Delo v markacijskemu odseku:

Leta 1954 je prevzel funkcijo načelnika markacijskega odseka in že prvo leto opravil za društvo zelo pomembno delo. Po njegovi zaslugi so bile obnovljene in označene skoraj vse pomembnejše poti na območju PD Tolmin, vključno s transverzalo. Zastavljeno delo je nadaljeval še v naslednjem letu, ko je že počasi prevzemal naloge v gospodarskem odseku in bil kot markacist na rednem občnem zboru prvič javno pohvaljen. K temu področju svojega dela iz rane mladosti se je na lastno pobudo ponovno vrnil zadnja tri leta, odkar ni več oskrbnik koče na planini Razor. Dela na poteh, ki jih je poleg zaraščanja poškodoval še zadnji potres, se je lotil z izkušnjami in predano ter tako spet opravil za društvo zelo pomembno delo.

2. Delo v GRS

3. Delo na gospodarskem področju:

Življenje in delo znotraj društva v vseh teh letih ni potekalo idealno. Včasih je prišlo tudi do nesporazumov in različnih pogledov. Vendar je prav, da taka organizacija, kot je naša, gleda na prispevek posameznika kot celoto. Komisija za priznanja (seja 29.1.2001) in Upravni odbor (seja 30.1.2001) sta pri obravnavi predloga, da se Vlada Šorlija imenuje za častnega člana PD Tolmin, upoštevala predvsem njegovo dolgoletno zvestobo naši organizaciji in velikanski prispevek k krepitvi materialne osnove društva. Iz rojstnih podatkov pa je razvidno, da obhaja letos tudi sedemdesetletni življenjski jubilej.

1 Za delo na drugih področjih v planinstvu je prejel še »Srebrni« in »Zlati častni znak PZS«,»Srebrni« in »Zlati častni znak PZJ« ter državni odlikovanji – »Red dela s srebrnim vencem«Red zaslug za narod s srebrno zvezdo« (1986). (1976) in »

2 Društveni viri poročajo o tem, kako je v družbi dveh delavcev med 30. oktobrom in 22. novembrom v mrazu in snegu pripravil 18 ton gašenega apna za gradnjo in tako pomagal prihraniti društvu dragocen denar.

3 Gospodar je bil v letih 1956-1959, sledila je krajša prekinitev zaradi šolanja, nato pa spet od leta 1963 do 1965. V letih 1966-1967 je bil pomočnik gospodarja, nato pa od leta 1968 dalje spet kot gospodar do leta 1978. Leta 1985 je pomagal pri delu v koči. 1987 je prevzel od Jožeta Mežnarja funkcijo gospodarja koče in jo nadaljeval v letih 1988-1989. Od leta 1990 do vključno 1997 je bil oskrbnik v koči.

4 2. mesto med kočami v sredogorju – za leto 1991, 1992, 1993, 1994. Priznanje tudi leta 1995.

Tomaž Rovšček (22. 3. 1952 - 17. 2. 2001)

Če so planine tvoja strast, sladkost,

ne meri z metri, urami, jih kar počez,

ker za prelésti ni merila, je le srčna vez.

Preštevanje pozabi in minute,

naj čas se ustavi, ko oziraš se v krasote,

prepusti duši, da naužije - omamne se lepote.

Tako si tudi ti srkal vase vsak korak in oprijem na svojih številnih gorskih poteh in brezpotjih. Nisi hlastàl za ekstremnimi smermi. Tvoja duša ni potrebovala rekordov. V gorah si užival in iskal neodkrite lepote, poslednje kotičke samote, kjer le tišina šepeta. O njih si vselej rad spregovoril, ko si se s polnim nahrbtnikom doživetij vračal med svoje najbližje, med vse nas. Svoje vtise si neutrudno beležil s fotoaparatom, skiciral in si zapisoval. Kadar te je posebej zaneslo, si jih zložil tudi v verze. Zdi se, kot da si tam gori iskal in našel samega sebe, svoje umetniško ubrano srce, kajti gore so bile tvoja srčna zadeva. Razposajen si se vse do usodnega dne vračal v dolino, kjer si, utesnjen v vsakdanjost, dobesedno vegetiral do naslednjega obiska gora.

Bil si zadnji izmed četverice Ivancovih pobov, ki jih je omamni pogled na venec Pečí izpred vrat očetove delavnice zapeljal v gorski svet. Zadnji - ne samo zaradi tega, ker si bil najmlajši, ampak tudi zato, ker si se za ta korak odločil sorazmerno pozno, - kot da bi okleval in razmišljal, kaj ti je poleg poklica v življenju storiti. Prepričan sem, da si šele takrat dokončno vspostavil ravnotežje med tistim, kar te je vsak dan priklepalo nase in svojimi mladostnimi sanjami o vsem lepem tega sveta. Zaživel si čisto drugače, obogatil si si življenje. Ko si prvikrat zajel prgišče neomejene lepote gora, si želel še več. Moral si nadoknaditi tisto, kar so tvoji bratje in nekateri vrstniki že užili. Začel si zajemati z veliko žlico.

Odločil si se za alpinizem. Plezal si veliko po domačih gorah. Še posebej si ljubil Trento in vršace nad Zapotokom. Spoznaval si smeri v Dolomitih in Paklenici. Dvakrat si plezal in smučal v perujskih Andih in se povzpel na njihov najvišji vrh - Huascarán. Tvoja ljubezen pa je bilo predvsem turno smučanje in kadar si le mogel, si se podal na vrhove nad planino Razor, ki si jih odlično poznal. Gorsko kolesarstvo, ki si ga vneto gojil, je bilo sestavni del tvojih gorniških prizadevanj.

Član našega planinskega društva si postal že v mladih letih, aktivneje pa si se vključeval v vodenje planinskih izletov po letu 1991, ko si pridobil naziv planinski vodnik. V gore si pogosto hodil sam, rad pa si razkazoval njihove lepote tudi prijateljem in znancem. Po pridobitvi naziva si se z vodništvom ukvarjal še bolj intenzivno in vsako leto organiziral do deset, predvsem težjih društvenih izletov. Kot član Odseka za izletništvo pri Planinskem društvu Tolmin in član Upravnega odbora od leta 1989 dalje si pomagal tudi pri drugih društvenih dejavnostih in se vedno rad udeleževal delovnih akcij. Obnašal si se kot vnet naravovarstvenik, saj je tvoje estetsko doživljanje narave motil vsak najmanjši tujek. Da, celo proti pretiranemu označevanju planinskih poti si kdaj dvignil glas.

Pa to ni bilo vse. Bil si tudi dejaven član pevskega zbora Zdravko Munih na Mostu na Soči, prepeval v cerkvenem zboru in bil član upravnega odbora KD Ivan Pregelj. Svojo nemirno in čutečo dušo si potešil z risanjem portretov in gorskih motivov. Tvoja usodna stopinja je prekinila snovanje prve samostojne likovne razstave, pisanje pesmi in drugih tekstov, predvsem s planinsko motiviko.

Bogato življenje je torej za tabo dragi Tomek.

Stojimo zbrani ob tvojem zadnjem kamnu, tam kjer se pričenja pot v večnost. Izgubili smo nekoga izmed nas, ki je naša druženja vselej napolnil z vedrino, ki je našim planinskim prizadevanjem dajal prepotrebnega duha. Izgubili smo tudi del sebe. Naj nam bo v uteho, da si svoje življenje sklenil prav sredi sveta, ki si ga tako ljubil.

(Žarko Rovšček: Poslovilni nagovor pri Sv. Mavru na Mostu na Soči, 21. 2. 2001)

Rdeče nebo naznanja večer,

toploto prijetnega kota,

kamor se stisneš,

uživaš v trenutih sreče.

Sam si.

Vendar je nekdo s teboj.

To čutiš.

Prijetno je v samotni tišini večera,

kjer sam s svojimi mislimi ždiš,

potopiš se v sanje.

Čisto temnò je še in hladnò.

Odeto v molk in negibnost nemih senc.

Pričakovanje otrplo, ki se komaj opazno prelije

iz globine noči v modri somrak,

ki sluti jutro hiteče iz zibelke dneva.

Tišina drhti, se ozira v pramen svetlobe obzorja.

Potem šine, plane jutro v nebo.

Zasmeji se sonce v kapljicah rose,

pokaže sence bežeče, se v meglice ujame.

In sije. Za vse.

za drobceno travico in smrekov vršiček,

za odlomljeno vejo, razkošno cvetlico sijočo.

Kamen poboža, lužico kalno.

Poboža, ogreje vse.

Poboža moj in tvoj srček.

(Odlomki iz neobjavljenih zapisov Tomaža Rovščka)

Kadarkoli se nam pripeti nesreča ali potrebujemo nujno pomoč zdravnika, gasilcev ipd. to sporočimo na številko 112, na regijski center za obveščanje. Isto velja tudi za nesreče ali nujne primere v gorah , le da je včasih težje priti do telefona. Sodobni prenosni telefoni so te težave precej zmanjšali. Vendar so še vedno možni slučaji nesreč, ko smo brez telefona ali pa se nahajamo na področju, kjer je slab signal. V takem primeru mora pisno sporočilo o nesreči prispeti do obveščevalne točke. Od tam naprej pa po zgoraj opisani poti preko telefona. Obveščevalne točke so vidno označene z znakom GRS in se nahajajo večinoma v planinskih postojankah, visokogorskih kmetijah in drugih postojankah. V dolini so na policijskih postajah.

Obvezni podatki, ki jih posredujemo ob nesrečah:

* Kdaj in kako se je zgodila nesreča

* Kaj - kakšna nesreča se je zgodila

* Koliko je poškodovanih in vrsta poškodb

* Kakšne so razmere na kraju nesreče

Pozimi je večina planinskih postojank zaprtih, zato so na področjih, ki so tudi v tem času obiskana, nameščene SAPOGO naprave. To so samodejne radijske postaje za klic v sili.

Aljažev dom v Vratih

Frischaufov dom na Okrešlju

Zavetišče GRS na planini Šija

Prešernova koča na Stolu

Dom Valentina Staniča pod Triglavom

Gomiščkovo zavetišče na Krnu

Dom na Peci

Natisni E-naslov

GRS Tolmin

Written on 03 Oktober 2005 .

 

GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA SLOVENIJE
Postaja Tolmin

Pod klancem 3a, 5220 Tolmin, Slovenija

Tel: 041 352 695 E-pošta:  Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

 

| Novice | Pregled vseh akcij | Zbornik 60 let |

Sestavni del PD Tolmin je bila že od vsega začetka tudi gorska reševalna služba. Iz zapisnika izrednega občnega zbora tolminske podružnice Planinskega društva Slovenije (22.septembra 1946) izvemo, da so za vodjo skupine gorskih reševalcev imenovali Janeza Vidmarja. Kratek stavek, “javijo naj se prostovoljci ", pa pove vse. Prvi prostovoljci v letu 1948 so bili Janez Vidmar, Marjan Viduč in Mirko Fili. Vidmar je v imenu skupine, ki so jo takrat imenovali reševalno društvo, na občnem zboru podružnice ob koncu leta že izrazil zahtevo po nabavi sanitetnega materiala. Skupini pa sta se priključila še Jože Munih in Evgen Božič, ki so ju nameravali poslati že na prvi²⁶ tečaj. Leta 1950 sta bila v odboru zadolžena za GRS Milan Fili in dr. Jože Valentinčič. To so bili prvi začetki Gorske reševalne službe na Tolminskem, ki pa je spočetka obstajala bolj formalno. Snežna ujma februarja 1952. leta na Tolminskem pa je pokazala, da je potrebno GRS v Tolminu in Kobaridu še bolje organizirati. Skupina GRS pri PD Tolmin se je decembra istega leta preimenovala v Postajo GRS Tolmin. Njen prvi načelnik je postal izkušen alpinist, Peter Berginc. Postajo GRS v Kobaridu, ki je bila ustanovljena istočasno, pa je vodil Janko Koren. Odhod načelnikov je povzročil, da je delo obeh postaj počasi zamrlo.

Z vrnitvijo Petra Berginca v Tolmin je zamisel o obnovitvi postaje GRS v letu 1959 ponovno oživela.¹ Po prvih dveh uspešnih ustanovnih sestankih in vaji za občinstvo v Tolminskih koritih je bil organiziran tečaj za člane GRS na planini Razor. Kobariška in tolminska postaja sta se po sklepu reševalcev iz Tolmina, Kobarida in Podbrda združili (izredni zbor 16. maja 1959). Delo je tako spet oživelo. Zaradi boljšega obvladovanja terena pa so bile ustanovljene skupine v Tolminu, Kobaridu in Podbrdu. Postajo so v naslednjih letih do danes vodili načelniki: Peter Berginc, Franc Ceklin, Roman Rutar, Franc Istenič in Janko Koren, Žarko Trušnovec. Trenutno jo vodi Metko Fon. V tem obdobju je postaja GRS beležila stalen razvoj tako v številu reševalcev in njihovi usposobljenosti, kakor tudi v opremljenosti. Moštvo² postaje v Tolminu danes šteje 55 reševalcev, od tega jih je 22 aktivnih z določenimi specialnostmi oz. zadolžitvami, ki so prikazane v tabeli. V obdobju 1946 - 1996 so gorski reševalci posredovali v 128 nesrečah in pomagali 155 osebam, od katerih je bilo 46 poškodovanih in 50 mrtvih.

 

Tabela 1 Akcije GRS Tolmin v obdobju 1996 - 2004

 

Leto	Število akcij
1996	12
1997	19
1998	20
1999	22
2000	18 (deževje, Log pod Mangartom!)
2001	25
2002	37
2003	40
2004 (do 8.12)	53

 

Povsem drugo situacijo pa kaže statistika akcij v obdobju 1996 – 2004, saj zaradi velikega porasta akcij uvršča tolminsko moštvo po obremenjenosti v sam vrh postaj GRS v Sloveniji (glej Tabelo 1). Vse pogosteje se dogaja, da gorski reševalci ne pomagajo samo v klasičnih gorskih nesrečah. Obseg njihovega delovanja se vse bolj širi tudi na druga področja, saj so kot dobro izvežbano moštvo nepogrešljivi tudi pri raznih drugih nesrečah, povezanih s prometom, adrenalinskimi športnimi dejavnostmi (letalstvo, kajakaštvo, padalstvo) ipd. Resno strokovno delo in neprestana skrb za usposabljanje postavlja GRS ob bok drugim organizacijam, ki za razliko od nje delujejo na profesionalni osnovi. Postaja GRS sodeluje z Republiško upravo za zaščito in reševanje, Občinskim štabom za civilno zaščito v Tolminu ter območnimi enotami policije.

 

 

Tabela 2 ČLANI GRS POSTAJA TOLMIN IN NJIHOVE SPECIALNOSTI (navedene so samo pri aktivnih članih)
STATUS: NAČ-načelnik DR-zdravnik MIN-miner ŠOF-šofer LAV-vodnik lav.psa ČL-član LR-reševalec letalec GOSP-gospodar VOD-vodja skupine INS-instruktor NAD-nadzorni odbor TAJ-tajnik PRIP-pripravnik
	1	ANDLOVIC dr. Jože - pokojni
	2	BENEDEJČIČ Marko	ŠOF
	3	BIZJAK Matej
	4	BOKAN Marko	MINE / ŠOF / TAJ / PRIPR. ZA LETALCA
	5	BOROVNIK Herman
	6	BRIC Jernej
	7	ČOPI Simon	INS
	8	ČUFER Aleksander
	9	ČUFER Ivan
	10	ČUFER Peter	VODJA SKUPINE
	11	DAKSKOBLER Marko	NADZ
	12	FON Jordan	PRIPR
	13	FON Metko	ŠOF
	14	GOLJA Viktor
	15	HUMAR dr. Bogomir	DR / PRIPRAVNIK ZA ZDRAVNIKA LETALCA
	16	KAPITAN Albin
	17	KAPITAN David
	18	KAPITAN Jure
	19	KEMPERLE Cveto
	20	KENDA Andrej	NADZ
	21	KNAPIČ Boris
	22	KOCIČ Zoran
	23	KOREN Damjan	VOD / INS
	24	KOREN Franc
	25	KOREN Iztok
	26	KOREN Janko - pokojni
	27	KOREN Peter
	28	KOZOROG Edo
	29	KURINČIČ Simon
	30	KUSTERLE Albin	MIN
	31	LAPANJA Primož	PRIPR
	32	LESJAK Miljko	ZVE / ŠOF
	33	LUKMAN Vlado	INS
	34	MAVRI Silvo
	35	MEŽNAR Marko
	36	MEŽNAR Peter
	37	PODGORNIK Darko	INS
	38	POLENČIČ dr. Aljoša	DR
	39	POLJANEC Peter	INS
	40	POLJANEC Peter ml.	GOSPODAR
	41	RAKUŠČEK Jože
	42	RAKUŠČEK Matjaž	LAV
	43	RAKUŠČEK Rado
	44	REJC Ivan
	45	RUTAR Ivo	VOD / LAV
	46	SKRT Alojz
	47	SKUBIN Vlado
	48	ŠAVLI Mitja
	49	ŠERBEC Jože
	50	ŠORLI Vlado
	51	TORKAR Ljubo
	52	TRATNIK Aljaž
	53	TRATNIK Emil
	54	TRUŠNOVEC Žarko	NAČ / LR
	55	ŽAGAR Davorin	INS / LR / VOD

 

Načelnik postaje GRS Tolmin je vedno tudi član upravnega odbora Planinskega društva. Vsako leto poroča občnemu zboru o dejavnosti gorskih reševalcev. Kljub temu, da GRS deluje pod okriljem planinskega društva, pa je po svojih odločitvah in notranjem ustroju popolnoma samostojna.

 

Opombe:

 

1 Božič je bil zaradi znanja smučanja primeren tudi za zimski tečaj. Vsem petim reševalcem so razdelili tudi že prvo osebno opremo(puloverje)-(Zapisnik s seje odbora PD Tolmin, dne 23.12.1948).

2 Zapisnik občnega zbora PD Tolmin, 7. februarja 1960. 

* ROVŠČEK, Ž.: Razvoj planinske organizacije v Tolminu po drugi svetovni vojni, v: STOLETJE PLANINSTVA NA TOLMINSKEM - Jubilejni zbornik PD Tolmin, PD Tolmin, Tolmin 1996.

 

Natisni E-naslov

Markacisti

Written on 03 Oktober 2005 .

Označevanje, nadelava novih in vzdrževanje obstoječih planinskih poti je dejavnost, ki je  organizirana v markacijskem odseku, ki ga vodi Igor Mlakar. Vzdrževanje planinskih poti je zahtevno delo in zajema vodenje seznama poti, obnovo markacij, čiščenje poti, postavljanje in obnovo smernih tabel, popravilo jeklenic in klinov. Poleg običajnih naravnih poškodb poti grenijo tolminskim markacistom življenje tudi potresi in različni podori, ki zahtevajo večje akcije, da se dostope do gora ponovno usposobi za varen obisk. Delo markacistov je eno najbolj osnovnih opravil organiziranega planinstva pri nas, od njegovih prvih začetkov. Kdor je samo enkrat v življenju zašel zaradi slabo označene poti, goste megle v gorah ali se ponesrečil zaradi slabo vdrževane poti, bo priznal, da markacisti opravljajo odgovorno in častno službo znotraj naše planinske organizacije. Naziv markacist lahko pridobi vsak, ki ga tako delo veseli, je pripravljen sodelovati na akcijah vzdrževanja poti in opravi ustrezno izobraževanje z dvoletnim pripravništvom. Markacistov je torej za brezhibno delo vedno premalo. 

Vsi, ki bi želeli sodelovati pri obnovi in nadelavi poti, ste prijazno vabljeni, da se nam pridružite (INFO načelnik Iztok Kozorog, telefon številka 041 832 740).

Seznam poti našega društva:

VIR: PZS

Natisni E-naslov

Mladinski odsek

Written on 03 Oktober 2005 .

Natisni E-naslov

Predstavitev Jamarske sekcije pri Planinskem društvu Tolmin

Written on 10 Oktober 2005 .

V Jamarski sekciji pri Planinskem društvu Tolmin (JSPDT) se združujemo jamarji, ki iščemo, raziskujemo, varujemo in dokumentiramo raziskane podzemeljske jame. Skrbimo za izobraževanje novih jamarjev in tako nadaljujemo bogato tradicijo. Prav tako pa skrbimo za osveščanje javnosti o pomembnosti varovanja in ohranjanja podzemlja. Včlanjeni smo tudi v Jamarsko zvezo Slovenije.

Natisni E-naslov

Glasilo Krpelj

Written on 10 Oktober 2005 .

Preberite naše glasilo v elektronski obliki:

• Krpelj 1, marec 2000
• Krpelj 2, december 2000
• Krpelj 3, junij 2001
• Krpelj 4, januar 2002
• Krpelj 5, julij 2002
• Krpelj 6, december 2002
• Krpelj 7, avgust 2003
• Krpelj 8, december 2003
• Krpelj 9, avgust 2004
• Krpelj 10, januar 2005
• Krpelj 11, maj 2006
• Krpelj 12, november 2006
• Krpelj 13, november 2007
• Krpelj 14, december 2008  
• Krpelj 15, december 2009
• Krpelj 16, december 2010
• Krpelj 17, december 2011
• Krpelj 18, december 2012
• Krpelj 19, december 2013
• Krpelj 20, december 2014
• Krpelj 21, december 2015
• Krpelj 22, december 2016
• Krpelj 23, december 2017
• Krpelj 24, december 2018
• Krpelj 25, december 2019
• Krpelj 26, december 2020
• Krpelj 27, december 2021
• Krpelj 28, december 2022
• Krpelj 29, december 2023
• Krpelj 30, december 2024

Natisni E-naslov