Planinsko društvo Bovec je 7. oktobra 2023 pripravilo svečanost ob 70-letnem jubileju odprtja slovenske poti na Mangart. Prireditev s priložnostnim kulturnim programom, ki ga je oblikoval bovški mešani pevski zbor S planin (dirigent Martin Kavčič), je potekala pri koči na Mangartskem sedlu. Nekateri pohodniki so prišli do koče iz Loga pod Mangartom, drugi so prehodili pot od Mlinča (odcepa ceste na sedlo), tretji pa so se s svojimi vozili zapeljali do parkirišča pred zadnjim predorom ali ob odcepu h koči in premagali kratek vzpon do planinske postojanke. Obiskovalce sta nagovorila bovški župan Valter Mlekuž in predsednik PZS Jože Rovan. Mlekuž je v svojem pozdravu prisotnim izrazil hvaležnost markacistom za dolgoletno skrb za varnost poti in gorskim reševalcem za predano humano delo, Rovan, tudi sam dolgoletni markacist, pa je podrobneje spregovoril o njihovih številnih akcijah v letih od odprtja poti in aktualni problematiki delovanja PZS. Župan Trbiža je žal tik pred začetkom prireditve opravičil svojo odsotnost.
Zapis o dogodku in o slovenski poti na Mangart je objavljen na strani Občine Bovec.
V nedeljo smo se odpravili na Faschanaureck v Avstrijo. Z avtom smo se pripeljali do koče, kjer je bil lep razgled na dolino Maltatal. Po treh urah hoje po pašnikih in travnikih, na koncu po grebenu smo prišli na vrh. Tam smo občudovali tri tisočake okoli nas. Čeprav so bili lansko leto ob tem času macesni že zlato obarvani, so bili letos še vsi zeleni, temperatura pa prav prijetna. Naslednje leto gremo pa na sosednji vrh Reitereck 2900m.
Vremenska napoved je bila, da bo sobota najslabši dan. Vendar je vreme muhasto in izkazalo se je, da je bil to idealen dan za pohod v gore. Sonca je bilo dovolj, ne pa preveč in oblaki so bili dovolj visoko, da nam niso preprečevali pogledov na lepe razglede. Zbrala se nas je lepa družba starih in novih znancev. Na vrhu smo poleg razgledov uživali še v družbo beloglavih jastrebov in padalcev. Cankar je napisal roman Cvetje v jeseni, no tudi mi smo ga tokrat imeli. Kljub ne preveč toplemu dnevu, je bil dobrodošel studenček ob poti. V Brezjah pa nas je že čakal prevoz nazaj v Breginj.
Na jesensko soboto, 30. 9. 2023, smo se s planinci, ob sedmi uri zjutraj, zbrali na avtobusni postaji v Tolminu. Odpravili smo se na Gorenjsko, na 1678 m visok Ratitovec. Čakali sta nas dve uri vožnje z avtobusom. Na planini Prtovč smo začeli s pohodom. Šli smo v smeri Povden. Prvi del poti je bil širok. Hodili smo tudi pod žicami in pod podrtimi drevesi. Pot nas je vodila po iglastem gozdu. Videli smo mrtvo miš, korenine dreves, storže, kamen v obliki ptice … slišali smo škripanje dreves. Proti vrhu se je pot zožila. Držali smo se jeklenic.
Planinci so znani po tem, da dobro voljo širijo na svojih pohodih po hribih in gorah, a mladi planinci iz vrtca Podmelec so se odločili dobro voljo širiti tudi med tiste, ki dolgih pohodov ne zmorejo več. Trije Cicibani planinci so se pridružili pobudi NIJZ in se vključili v akcijo » Pokloni čas, polepšaj dan.«
Tolminski upokojenci planinci smo v sredo obiskali Valvasorjev dom pod Stolom in Ajdno. Z avtobusom smo se iz Tolmina zapeljali čez Kladje do Žirovnice in Završniškega jezera, kjer smo vzeli pot pod noge. Do Valvasorjevega doma smo prehodili 541m višinske razlike. Tu smo si privoščili postanek za malico in se spustili do Ajdne, se povzpeli na vrh in uživali v razgledih.
Ekipa Plezalne šole Peter Mrak in Soški alpinistični odsek sta v zadnjih avgustovskih dneh, pred začetkom novega šolskega leta, poskrbela, da je plezalna stena na Mostu na Soči dobila novo pisano podobo. Več: Primorski val
Tudi letos smo sodelovali na predstavitvi programov za mlade planince na Infontani Male hiše na tminskem placu. Mentorice planinske vzgoje Majda, Špela in Zalka so pripravile lepo predstavitev naših programov.
Gorski reševalci rešujemo, pomagamo in tudi varujemo. Ob kakšnih posebnih priložnostih izpolnjujemo tudi sanje. Tokratne so bile res posebne.
V soboto, 2.9.2023, smo našemu prijatelju Erminu pomagali, da se je iz Zadnjice povzpel na vrh Triglava. Navadno kakšnih 10 ur hoje in dva kilometra vzpona zadostuje, da že pokukaš v notranjost Aljaževega stolpa in se tudi vrneš v dolino. Za večino zdravih planincev ta pot ne pomeni nič posebnega. A za nekoga, ki je pred 17 leti pristal na invalidskem vozičku z napovedjo, da ne bo nikoli hodil, je pa to čisto druga zgodba.
