Zapustil nas je Zoran Lesjak (1946-2020)
Po poklicu je bil tapetnik, predstavnik skupine starejših jamarjev in je bil poleg Braneta Bratuža, Stanka Breške in Alfonza Fischioneja eden izmed štirih pobudnikov in ustanoviteljev Jamarske sekcije PD Tolmin. Formalno je bila ustanovljena s sklepom občnega zbora PD Tolmin 27. marca 1971 in je kmalu postala tudi članica Jamarske zveze Slovenije.
Izdelal je načrt jame Male Boka in večino ostalih jam na Tolminskem. Glavno vlogo je imel tudi pri urejanju zapisnikov in zbiranju podatkov o jami Mala Boka. Izkazal se je tudi kot fotograf. Že nekaj let se z jamarstvom ni več aktivno ukvarjal.
Pogreb bo v četrtek, ob 15,30 h.
Med 13.30 in 15.30 bo v njegova žara v tolminski mrliški vežici.
Zoran Lesjak je poleg ostalih jamarskih aktivnostih s svojimi zapiski prispeval velik delež pri nastanku knjige, ki jo je ob 40-letnici Jamarske sekcije PD Tolmin leta 2011 uredil Dejan Ristić pod naslovom Zapiski o Mali Boki. (Kronologija jamarskih dogodkov 1968 – 2007). Odlomek iz njegovega uvodnega zapisa v poglavju
Začetki ponovnega odkrivanja Male Boke od leta 1974-1986 zgovorno opisuje razmere na začetku raziskav tolminskih jamarjev.
Odkritje skrivnostne jame
Zoranova pripoved
Bilo je leta1974, ko smo začeli z ponovnim odkrivanjem Male Boke .V tistem času sem se v ranjki Jugoslaviji potil na mladinskih akcijah pri družbeno koristnem delu med izgradnjo avtoceste »Bratstva in enotnosti«. Kmalu pa sem začutil, da lahko kakšno koristno delo in akcijo naredim tudi doma.
Po prihodu domov je veliko mojega prostega časa napolnilo odkrivanje Male Boke. Ker smo bili takrat jamarji povečini delavci in jamarske opreme na tržišču ni bilo, smo se morali znajti in kar sami doma izdelati opremo za raziskave. Doma narejene so bile karbidovke, sešiti kombinezoni in transportne vreče, merilni kompleti, lestvice in klini. Vrhunec pri izdelavi domače opreme so bili iz aluminija uliti žimarji. Vsakdo izmed nas je imel pri raziskavah točno določeno nalogo. Jama je predstavljala v tistem času glavni cilj delovanja naše jamarske sekcije. Kot rdeča nit so se raziskave vlekle tudi potem, ko so se odprle mične raziskave globokih brezen v hribih.
S sistematičnimi raziskavami smo že v prvem letu raziskali preko 1 km jamskega spleta. Posamezne dele jame, rove in jezerca, smo zaradi lažje orientacije ter, kot je v navadi, poimenovali z imeni, ki so nas spominjala na: Plitvice, Odmevajoči rov, Spomenik, Katakombe, Kopalnica, Tolminska korita…
Zanimivo pri raziskovanju jame so bili počasi se vzpenjajoči rovi. Na koncu smo dosegli najvišjo točko okoli 90 m nad vhodom in je zato jama slovela kot tehnično zahtevna. Veliko je bilo plezanja in premagovanja jezerc in sifonov. Nadaljevanje jame je preprečevala nepremagljiva ožina z orkanskim prepihom kar je vlivalo posebno upanje. Dva jamarja sta tudi premagala ožino in s tem odprla pot mlajšim generacijam.
Takrat, nismo upali povedati na glas, da smo začeli pot skozi jamo, ki nas bo nekoč pripeljala na Kanin ali v Rezijo.
Žarko Rovšček
Foto: Miljko Lesjak, Arhiv JSPDT
