Snežnik, 1796 m
Po treh urah vožnje iz Tolmin smo parkirali na Sviščakih, na najbolj priljubljenem izhodišču za naš cilj - Snežnik. Snežnik, pravijo mu tudi Notranjski ali Veliki Snežnik, se markantno dviga med notranjskimi hribi in se razglaša za najvišjo goro v južnem delu Slovenije.
Po uvodnih napotkih planinskega vodnika Jožeta Sedevčiča smo krenili med vikendi po gozdni poti, deloma tudi po široki makadamski cesti proti vrhu. Po eni uri vzpona smo prispeli na majhno jaso in hladne sence bukovega gozda je bilo konec. Nadaljevali smo po stezi med rušjem. Ob stezi na obeh straneh in na manjših travnatih rokavih smo občudovali bogato, pisano alpsko cvetje. Nahajali smo se v botaničnem rezervatu. Zaradi posebne naravne lepote in izrazito bogate flore je to področje in sam vrh Snežnika od leta 1964 tudi zaščiteno.
Še po dobri uri vzpona smo prispeli do planinske koče Draga Karolina in po še nekaj korakih osvojili vrh. Piha kot po navadi, skočili smo v dolge rokave in se razgledali naokrog. Kljub mrčastemu ozračju smo zaznali v daljavi Dolomite, Kotor - Istra, morje, Nanos, Julijske Alpe in Karavanke, v dolini Pivko, Kočevje...
Sestopili smo po isti smeri, vmes se spogledali s črnim gadom, ki kraljuje samo tu, medvedov, baje so še trije v Notranjskih gozdovih, nismo začutili. Bili smo preglasni, čeprav vedno trdim, da se v gore hodi tiho in čutom z naravo. Stopili smo še do planinske koče na Sviščakih, večje in modernejše kot pred 30. leti. Žejni, predvsem pa srečni, za tako lep dan. V poznih urah smo prispeli v Tolmin.
Slavica Boljat
Več fotografij tukaj