Tradicionalno srečanje planincev na planini Razor, 19. 7.2026
Drage, spoštovane planinke, planinci,
tako kot večkrat letos, se tudi danes, tu, v osrčju naših domačih gora srečujemo na enem izmed številnih jubilejnih dogodkov. Z njimi slavimo obletnico ustanovitve Soške podružnice SPD, ki je vplivala na razvoj planinstva v Posočju in širše na Primorskem. Njeni člani so prihajali celo iz Rihemberka, Gaberij pri Štanjelu in Dunaja. Bila je med zgodnjimi členi SPD, takoj za Kamniško, Savinjsko (obe l. 1893) in Radovljiško (l. 1895). Sprva je predstavljala edino nacionalna protiutež leta 1873 ustanovljeni Primorski sekciji Nemško-avstrijskega planinskega društva. Razpršena Soška podružnica je obvladovala preveliko območje, kar je botrovalo občasnim pojavom mrtvila in je bilo razlog za ustanovitev novih podružnic. V času do prve svetovne vojne so ji sledile mlajše sestre oziroma hčere: Ajdovsko-Vipavska (1903), Idrijska, Tržaška in Cerkljanska (vse tri leta 1904) ter podružnice v Pazinu (1906) in v Ilirski Bistrici (1907). Med najmlajšimi na Primorskem sta bili Goriška (leta 1911 iz nekdanje sekcije Soške podružnice) in Vipavska (po ločitvi od Ajdovske 1913).
Dr. Karlu Trillerju so na ustanovnem zboru 17. junija 1896 v Tolminu poverili naloge predsednika. Kmalu so markirali številne poti v okolici Tolmina in Kobarida, postavili kažipotni steber z oznakami planinskih poti na trgu v Bovcu, organizirali več izletov in osnovali sklad za gradnjo koče na Krnu, kamor so naslednje leto iz različnih koncev kmalu vodile že štiri poti.[1]
Svečano odprtje koče na Krnu 5. avgusta 1901, poimenovane po prvem predsedniku dr. Trillerju, se je zgodila že v času naslednjega predsednika tolminskega posestnika Antona Devetaka, in je pomenila prvi vrhunec delovanja podružnice. Množica planincev, ki se je tistega sončnega in jasnega dne zgrnila na Krnu se je močno zavedala simboličnega pomena tega prvega objekta SPD na ozemlju, ki ga je dotlej obvladovala Primorska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva. Žal je sneg zaradi ponesrečene lokacije že v naslednjih zimah pokončal z velikim trudom in ponosom postavljeno leseno zgradbo.
Kakih 200 korakov višje, na bolj varnem mestu, so zasnovali novo, z imenom Simona Gregorčiča in leta 1908 sprožili vseslovensko nabiralno akcijo, a se odbor zaradi velikega povečanja predvidenih stroškov pred rešitvijo starega dolga ni upal še dodatno zadolžiti. Začasna preložitev gradnje je zaradi vse slabših gmotnih razmer v predvojnem času postala trajna.
Podružnica, ki je leta 1902 narasla na 57 članov, je leta 1906 pridobila koncesijo občin tolminskega in bovškega okraja za gradnjo poti in zavetišč. Označili so 46 planinskih poti z ličnimi kažipoti, postavili vpisne skrinjice na važnejših vrhovih, popravili pot k izviru Soče in uredili prenočišče v Trenti. Povezali so pot Čez Komar s Kugyevo na Triglav in na Razor nadelali pot iz Trente čez Mlinarico in iz Zadnjice čez Križke pode.
Porast članstva na 280 leta 1907 v mandatu kobariškega odvetnika dr. Rudolfa Gruntarja predstavlja drugi vrhunec delovanja podružnice.
Prva svetovna vojna je na planinskih poteh in zgradbah v Posočju storila neprecenljivo škodo. Zasedbi Italije je sledil še pragmatični sklep zbora delegatov SPD ob koncu 1. svetovne vojne v Ljubljani, naj podružnice na Primorskem delujejo preko svojih članov v manjših skupinah. Soško podružnico je do leta 1923 vodil župnik Josip Abram – Trentar. Formalno si je podaljševala obstoj pod dvojezičnim ali samo italijanskim imenom[2] in životarila vse do aretacije zadnjega predsednika Franca Štruklja z zaplembo društvenega arhiva (1928).
16. marca 1924 ustanovljen ilegalni sopotnik Soške podružnice, Planinski klub Krpelj, se je pod vodstvom primorskega rodoljuba Zorka Jelinčiča na svoj način uprl zatiranju slovenskih društev. Povsem naključno je postal tudi začetnik jamarstva v Posočju. V njem so bili tudi nekateri vidni predstavniki primorskega odpora.
Večkrat ponavljajočim trditvam, da naj bi primorske podružnice SPD po prvi svetovni vojni ugasnile, ne moremo pritrditi. Vsaka izmed njih ima svojo zgodbo. Soška podružnica je vztrajala formalno še dobrih osem let po italijanski zasedbi, v okviru neformalnih skupin pa vse do druge svetovne vojne. V slovenstvu nenaklonjenih časih je izžarevala močan, planinstvu od vseh začetkov lasten kulturni in narodnostni naboj. Njeno močno buditeljsko in povezovalno vlogo so uresničevali znani kleni narodnjaki: dr. Triller, dr. Gruntar, dr. Tuma, Stres, Zupančič, Abram – Trentar, Jelinčič idr.).
26. januarja 1946 so tolminski ljubitelji gora ustanovili »Slovensko planinsko društvo za Okraj Tolmin s sedežem v Tolminu«, kasnejše Planinsko društvo Tolmin. V tem času, največ pa v petdesetih letih, je društvo uresničilo nekatere velikopotezne načrte v gornjem Posočju: pot v sotesko Mlinarice in slovenska pot na vrh Mangarta s kočo na sedlu, planinski dom Jalovec v Trenti, uspešna pobuda postavitve Kugyjevega spomenika v Trenti in priprava etnografsko-planinske razstave v Trenti (zametek predvidenega planinskega muzeja). Snovali so tudi turistično-planinski objekt na Predelu, postojanke na Mangartskem sedlu, Zaplanji pod Triglavom in v Zadnjici idr. Po ukinitvi Okraja Tolmin (1955) so se omejili na ožjo Tolminsko, obnovo poškodovanih poti in predvsem na postojanko na planini Razor, ki jo je društvo leta 1948 prevzelo kot porušeno nekdanjo vojaško stavbo. Že leta 1946 je društvo usposobilo zavetišče na prevalu Globoko.[1] V naslednjem desetletju je bila urejena dovozna cesta preko planine Lom, kasneje zgrajena nova cesta v Tolminske Ravne. Koča na planini Razor je doživljala obnove in razširitve, popotresno in ekološko sanacijo. Že vrsto let se ponaša s certifikatoma Okolju- in Družinam prijazna koča, v teku so priprave na elektrifikacijo. Popolnoma je bil obnovljen tudi bivak na prevalu Globoko, urejeni društveni prostori v Tolminu (1997).
PD Tolmin sodi danes med najbolj razvejana v Sloveniji (650 – 700 članov) in razvija 11 dejavnosti: odseki (gospodarski, vodniški, mladinski, alpinistični, markacijski, varstvo gorske narave, odsek gorskih reševalcev, turno kolesarski ter odsek za obveščanje, promocijo in kulturo), jamarska sekcija in fotografska skupina. Operativno samostojno je od leta 1948 dalje v okviru PD Tolmin delovala tudi Postaja GRS, ki je 5. 12. 2023 ustanovila novo Društvo Gorska reševalna služba Tolmin, v PD pa ostaja kot Odsek gorskih reševalcev s pretežno preventivnimi nalogami in izobraževanjem. Društvo dobrega četrt stoletja izdaja glasilo Krpelj (31 številk), ki poleg rednih objav na oglasni tabli in medmrežju sledi dogajanju v društvu.
Planinstvo na Tolminskem za razliko od časov ustanovitve Soške podružnice danes zajema vse sloje prebivalstva. Zahvaljujoč našim pokončnim prednikom in vztrajnemu prostovoljnemu delu po drugi svetovni vojni se ohranja do današnjih dni. Ob tako dragoceni dediščini so letošnji jubilejni dogodki spoštljiv poklon številnim posameznikom, sopotnikom, prostovoljcem na dolgi poti do danes in velika obveznost do zanamcev. Današnje planinsko društvo in njegovi predhodniki so torej živ steber prislovične tolminske trdoživosti.
Žarko Rovšček: Govor na srečanju planincev na planini Razor 19.7.2026
[1] PV 1897 - 4, str. 60.
[2] Slovensko planinsko društvo v Tolminu - Societa alpina Slovena in Tolmino (Druga oblika imena, Societa alpina d' Isonzo pa je slovenstvo povsem prikrivala).
[3] Odprto 8. 9. 1946 kot prvi povojni planinski objekt na Primorskem. Gil 1946-2, str. 215.