Metod Kos - prejemnik plakete z zlatim znakom JZS
V soboto, 3.9.2022, smo se tolminski jamarji udeležili slavnostne seje Jamarske zveze Slovenije, ki je potekala v sklopu Dolenjskega jamarskega tabora v Skavtskem domu na Kočevskem rogu. Na slavnostni seji je bilo podeljeno najvišje priznanje našemu članu, Metodu Kosu - plaketa z zlatim znakom JZS. Iskrene čestitke!
METOD KOS
Metod Kos; strojni ključavničar, višinski delavec, jamar, inštruktor jamarstva, gospodar opreme Jamarske sekcije PD Tolmin, učitelj vrvne tehnike mlajših pripravnikov, popularizator in promotor jamarstva. Še bi lahko naštevali, saj lahko rečemo, da je njegovo življenje povezano z jamarstvom, odkar se je leta 1981 pridružil jamarski sekciji.
Že leta 1984 se je udeležil prvega izobraževanja za demonstratorja pod vodstvom JZS. Leta 1988 je opravil izpit za inštruktorja. Od takrat naprej so šli skoraj vsi tolminski jamarji najprej skozi »njegove roke«.
Kdo drug kot on, je tista močna jamarska sredina, ki je dajala oporo in prepoznavnost tolminske jamarske sekcije v preteklih štiridesetih letih.
Jamarsko se je udeleževal vseh prvotnih akcij in raziskav Male Boke, Migovca in ostalih mnogih »čurk« po celotni občini Tolmin. Za večjimi globinami ni posegal, je pa neomajno podpiral »špičaške« akcije. Vedno je rekel, da se ga lahko zbudi tudi sredi noči, ko se gre na Migovec v globino. Kot dežurni bo imel telefon vedno pri sebi, če bi šlo kaj narobe.
Bolj kot samemu raziskovanju je posvetil čas tistim "obrobnim stvarem", da so akcije lahko bile izpeljane. Izdelovanje, čiščenje in skladiščenje opreme, iskanje sponzorjev, iskanje in izvedba višinskih del za nujno dodatno financiranje sekcije. Ko je sekcija ostala brez svojih prostorov, je velikodušno odstopil klet v svoji hiši, kjer je še danes skladišče jamarske opreme imenovane »Skopc«.
Druga, morda še večja zasluga Metoda Kosa pa je na področju popularizacije jamarstva. Mnoge nove člane je pripeljala prav Kosova goreča angažiranost, saj je ljudi nagovarjal za pristop k jamarstvu vsepovsod. Od trgovin, tovarn, šol, hotelov, prireditev, gostilen...V podporo temu je izvajal diaprojekcije, kjer se je le dalo. Tečaji in izobraževanja za mlajše so tudi bila njegova stalnica. Znal jih je predstaviti. V svojem slogu je hudomušno in veseljaško predstavil na videz suhoparne teme. Vedelo se je, da morajo novi člani ob učenju vrvne tehnike skozi njegove roke. Najprej čez balkon na njegovi hiši, kjer vedno visi vrv, nato pa na jamarski poligon na Čiginju ali Hudičev most.
Tam, kjer se pojavi on, se govori o jamarstvu. V zadnjem času celo v ljubljanskih bolnišnicah, kjer poduči doktorje in paciente, kje je najdaljša slovenska jama. Tako je za nekaj časa vsem pregnal bolečino in s hecem vsaj za delček časa spremenil kruto resničnost v smeh. Skratka, je glas tolminske jamarije.
Fotografije si lahko pogledate tukaj.