Tolminski jamarji nadgradili dolgoletna prizadevanja
V soboto, 24. oktobra 2015, so tolminski jamarji, Andrej Fratnik, Iztok Možir in Dejan Ristić dosegli nov zgodovinski uspeh. Med globinskim prečenjem so povezali sistema Migovec in Primadona. S tem so uresničili preroške besede načelnika Jamarske sekcije PD Tolmin, Zdenka Rejca, iz leta 2013: »Popolnoma realno je naše pričakovanje, da bomo v kratkem priključili najdaljši jami še tretji sistem Primadono.«
Gre za uspešno povezavo jamskih sistemov Primadona in Migovec, potem ko so prekopali prehod skozi približno 20m dolg podor, na nivoju ene izmed treh fosilnih galerij (okrog 150m pod površjem). Celotno raziskano področje podzemlja Migovca tako dosega dolžino 35.800 m (točne meritve bodo morali še opraviti), kar podaljšuje že pred leti doseženo oznako najdaljše jame v Sloveniji. Ker gre zgolj za povezavo, je treba poudariti, da je v Migovcu še veliko raziskovalnih možnosti tudi za prihodnje generacije jamarjev.
O prvih vtisih sta spregovorila Dejan Ristić in Andrej Fratnik.
Andrej Fratnik:
Povezali smo zahodni sistem Monatip, U bend in Primadono z vzhodnim Sistemom Mig (sestavljen iz M18, M2 - Kavkna jama, M16, Vrtnarije in Vilinske jame).
Ob 10.00 v soboto 24.10.2015 smo vstopili v Monatip, kjer smo opremili na zadnji akciji odkrito brezno do police, ki nas je pripeljala v fosilno galerijo velikih dimenzij. Po njej smo prišli do podora, cca 20m, kjer smo okrog 17 ure uspeli prekopati prehod in se tako znašli v M18, to je v Jami strgane srajce. Od tam se lahko spustiš v M2, to je Kavkno jamo, ali pa v Promenado, to je galerijo, ki je del sistema in se poveže z M 16. Izbrali smo to zadnjo varianto in bili zunaj okrog 20 ure. Nato smo preko površja prečili nazaj do vhoda v Monatip po nahrbtnike in proti planini Kal, kamor smo prispeli okrog 22.00. ure.
Sama povezava je le okrog 150m pod površjem in predstavlja Level 1. V sistemu sta še Level 2 in Level 3. To so fosilne galerije, katere prečijo plato v dinarski smeri in z brezni tvorijo sistem,
ki je do sedaj dolg 35.800 m. Ker smo ob iskanju povezave zanemarjali druge rove in brezna, se za nove kilometre ni treba bati./…/
Jamarstvo je skupinska dejavnost in dosežki so predvsem rezultat vztrajnosti delovanja mladih, starih, prejšnjih in zdajšnjih generacij. Res pa je da vedno rabiš nekoga, ki »vleče«. Migovec se raziskuje od leta 1974 in danes žanjemo rezultate raziskovanja nekoristnega sveta (razen vodooskrbnega območja, vendar to je za nekatere enako nekoristno).
Dejan Ristić:
Leta 2007 sem šel v ta del prvič. Naleteli smo na določene prelome in so nekateri dejali, da to ne bo šlo dalje, da raje poberemo ven vso opremo in se usmerimo drugam. Ti prelomi niso zelo globoko, so na 100-200m globine in prekinjajo vzporedne galerije. Torej ne greš v brezno navzdol, ampak napreduješ horizontalno pod površjem. Vmes smo npr. prišli do kamina in je bilo potrebno tudi plezati. Išče se samo ključni del horizontalne povezave, jama pa poteka lahko navzdol v globino do 500m. Primadona je globoka kakih 500-600m, vendar nas tokrat to ni zanimalo, saj niti še ni raziskana v celoti. V njej je odprtih še veliko možnosti pridobivanja nadaljnjih kilometrov. Napredovali smo po sistemu galerij, občasno smo si ogledali situacijo na računalniku in ugibali, ali je smer prava ali ne. Ves čas smo zaznavali prepih, ki nas je tudi usmerjal. Podor je bil že proti koncu te povezave. Angleži so tudi že iskali povezavo. Šli so na globino kakih 150m in prišli do podora, kjer so z raziskavo zaključili. Tam so našli povezavo s sistemom Mig in je nadaljevanje ostalo malo zanemarjeno.
Preko sistema galerij je naša trojka Andrej Fratnik, Iztok Možir in jaz torej prišla do podora. Ves čas smo čutili prepih skozi horizontalne ožine, vendar ne moreš vedeti ali bo povezava ali ne. Povezavo smo pričakovali že pred tremi leti, pa ni bilo nič. Od leta 2007 smo opravili okrog 30 akcij. Enkrat je obupaval eden, drugič drugi, pa smo vseeno nadaljevali. Kaj smo pravzaprav naredili: 150m novega rova. Spustili smo se iz enega novega brezna, kjer smo zadnjič končali. Spustili smo se 30m in zanihali in kar naenkrat smo iz tega ozkega dela »padli« v glavno galerijo, po kateri smo nadaljevali. Nam je bil cilj le to, da najdemo povezavo. Po 150m horizontalne poti smo prišli do podora, kjer smo sprva mislili, da ni naprej nobene povezave, čutili pa smo prepih. Smer smo približno preverjali s kompasom. Najprej smo se mislili kar vrniti, da bi opravili meritve. Nato pa smo se z rokami lotili kopanja tam, kjer smo slutili rov. Sproti se je material usipal. Bilo je grobo in oglato kamenje, grušč. Večkrat smo mislili prenehati, nadaljevati prihodnjič, a smo ponovno poizkusili. Malo smo se izmenjavali. /…/ Fratnikov glas je bil vse bolj vesel, češ nekaj pa je. Tudi midva z Iztokom sva nadaljevala za njim. V ožini je bilo kar mučno. Vmes sva odmaknila še kakšen kamen, da sva se prerinila skozi. Kar naenkrat smo prišli iz tistega dela, ki je bil lahko kakih 10m dolg, potem razširitev, pa spet skozi kakih 10m, skupaj 30m ključnega dela. V nadaljevanju smo prišli do »štrikov«. Fratnik je ta del prepoznal, ker je tam že bil. Tudi Izy se ga je spomnil.
Jamarstvo na Tolminskem ima že dolge korenine, ki segajo v leto 1924, v čase delovanja ilegalnega Planinskega kluba Krpelj. Krpljevci so zapustili več objavljenih zapisov in načrtov jam, s katerimi so se pojavili celo v takratni italijanski strokovni literaturi.
Jamarska sekcija PD Tolmin ustanovljena leta 1971 in jekmalu postala tudi članica Jamarske zveze Slovenije. Do svoje 40-letnice (2011) so tolminski jamarji registrirali 141 jam, do danes pa še veliko več. Zanje so poleg popolnih osnovnih zapisnikov z načrti jam, posredovali še veliko dopolnilnih zapisnikov z rezultati bioloških, hidroloških, meteoroloških, geoloških, seizmoloških in drugih raziskavah. Začetki so bili skromni, vsaj kar se tiče vedno manjkajoče opreme, ki so jo z veliko inovativnosti izdelovali kar sami. V stiku z drugimi jamarskimi društvi so se neprestano strokovno izpopolnjevali. Uvedba vrvne tehnike (plezanje po enojni vrvi) po letu 1978 jim je šele omogočila raziskovanje globljih jam in brezen, ki jih je v Posočju veliko, predvsem v osrčju Tolminskega Migovca in Kanina.
Ob raziskovanju različnih manjših jam na Tolminskem, je jamarska sekcija največ svojega dela posvetila dvema temeljnima projektoma: masivu Kanina, kjer je odkritje Male Boke l. 1974 odprlo ogromne, še danes neizčrpane možnosti raziskav; osrčju Tolminskega Migovca s tremi sklopi, sistem Mig (Kavkna jama, Jama strgane srajce – M 18, M16), Vrtnarija (Vilinska jama), sistem Primadona (U-bend, Monatip). Delo na teh dveh glavnih lokacijah prerašča zmožnosti enega samega kluba, zato brez sodelovanja z drugimi jamarji, bodisi doma ali iz tujine, ni šlo.
Nekaj odmevnejših dosežkov posameznikov:
- Andrej Fratnik je leta 1988 v Črnelskem breznu na Rombonskih podih skupaj z italijanskimi jamarji kot prvi Slovenec na slovenskem ozemlju presegel magično mejo 1000 m globine.
- Istega leta so tolminski jamarji prvi na svetu smučali na ledeniku pod zemljo in to tudi posneli z VHS kamero.
- Leta 1992 je Dejan Ristič sam preplezal brezno Čehi 2 do globine 1200 m.
- Kasneje so tolminski jamarji sodelovali pri raziskavah še v dveh breznih, globljih od 1000 m.
- V letu 2005 je bilo večletno naporno raziskovalno delo številnih domačih in tujih jamarjev v masivu Kanina kronano s povezavo sistema »Mala Boka - BC4« v skupni dolžini 6656 m in globini 1319 m. Še isto leto so tolminski jamarji (Fratnik, Cuder) sodelovali tudi pri prvem prečenju sistema v enem zamahu, med jamarskimi prečenji je bila to druga najgloblje prehojena pot na svetu.
- V globine Tolminskega Migovca so se prvič podali leta 1974 in do leta 1986 raziskali in dokumentirali 17 jam. Po globini sta izstopali brezni M16 in Kavkna jama.
- Leta 1994 so začeli sodelovati s skupina študentov z ICCC (Imperial College Caving Club) iz Velike Britanije z željo po skupnem raziskovanju. Sledili so številni skupni poletni raziskovalni tabori. Poleti leta 1995 so ponovno obiskali jami M16 in Jamo strgane srajce (M18), odkriti v prejšnjem letu. Ob velikem trudu so počasi napredovali in dosegli globino -232 m. V veliko pomoč pri napredovanju jim je bil podzemni tabor.
- Na Migovcu je bilo do leta 2011 raziskanih in registriranih 25 jam in brezen, več manjših jam ter tri visokogorski jamski sistemi. Njihovo dno sega vse do vasi Tolminske Ravne oz. do približno 912 m nadmorske višine. V zadnjih letih so jamarji poleg vseh ostalih raziskav intenzivno iskali tudi možne povezave.
- Jamarska sekcija PD Tolmin je leta 2011 prejela nagrado Viljema Puticka, ki jo podeljuje Društvo za raziskovanje jam Ljubljana za najboljši jamarski raziskovalni dosežek preteklega leta in je priznanje za odkritje v sistemu Vrtnarija na Migovcu, plod skupnega dela na jamarskem raziskovalnem taboru »Vodna sled 2010«.
- Na raziskovalnem taboru z imenom »Sledi vetra« leta 2012 sta na globini -572 m (kar odgovarja nadmorski višini 1.205m) sta Karin Rutar in madžarski jamar Ambrus Gergeley našla povezavo med sistemom Mig in Vrtnarijo.
V kasneje poimenovanem sistemu Mig, je bila naprej raziskana Kavkna jama, ki se ji je pridružila M 16 in Jama strgane srajce (M 18). Vsi vhodi vanj so z vrha planote Migovca. Skupna dolžina podzemnih delov je 11.532 m, višinska razlika med vhodom in dnom pa znaša 970 m.
Drugi največji sistem je Vrtnarija z 11.000 m dolžine in 889 m višinske razlike. Združuje brezno Vrtnarija in Vilinsko jamo, ki ležita pod vzhodnim robom planote.
Ko je končno uspelo povezati oba jamska sistema, Mig in Vrtnarijo, v povezan sistem, so ga poimenovali sistem Migovec. S tem smo dobili najdaljši jamski sistem v Sloveniji v skupni dolžini 25.5 km in z višinsko razliko 972 metri, ki je pravi labirint. Vertikalni rovi na določenih globinah preidejo v vodoravne dele. To dokazuje nastajanje podzemnega sveta skozi različna časovna obdobja. V spodnjih delih jamskega sistema, kjer so se trenutna raziskovanja končala, pa so raziskovalci naleteli na vodo. Zato v prihodnosti načrtujejo jamske potope v najbolj obetavnih sifonih.
Tretji pa je sistem Primadone. Leži pod zahodnim robom planote Migovca, v zelo strmem in skalovitem pobočju nad izvirom Tolminke. Združuje stopničasto brezno Primadono, U-bend in Monatip, s skupno dolžino raziskanih delov 3974 m in 644 m višinske razlike.
Publikacije
Naslov knjige o raziskavah na Migovcu, z zgovornim imenom »Votla gora«, ki sta jo leta 2006 izdala JSPDT in ICCC (Imperial College Caving Club) iz Velike Britanije (The Hollow Mountain, 1974 - 2006), pove vse o tem, kakšna je notranja struktura Migovca.
Raziskovalni dosežki v masivu Kanina so prikazani v zborniku Zapiski o Mali Boki (Kronologija jamarskih dogodkov 1968 – 2007), ki ga je uredil Dejan Ristić (JSPDT, Tolmin 2011).
Neskončnost podzemlja
Leta 2013 so tolminski jamarji skupaj z jamarskimi kolegi angleškega kluba ICCC ponovno izpeljali že tradicionalni jamarski raziskovalni tabor na Migovcu, ki so ga imenovali »Z Miga na Kuk«. Cilj raziskav je bil pod zemljo, prodreti iz sistema Migovec (Vrtnarije), pod Tolminski Kuk. Raziskanih je bilo preko 2 km novih podzemnih delov sistema.
Leta 2014 so izvedli raziskovalne akcije v sistemu Primadone in v breznu Monatip, da bi odkrili realno pričakovano povezavo s sistemom Migovec. Skupaj z jamarskimi kolegi ICCC so izvedli
tradicionalni jamarski raziskovalni tabor na Migovcu, ki so ga imenovali »Skozi zrcalo«. Predvideno potapljanje v sifone najglobljega dela sistema je zaradi prevelike količine padavin odpadlo. Raziskali pa so preko 1,2 km novih podzemnih delov sistema.
Vsi navedeni uspehi jamarjev so kot nekakšni etapni zmagovalni dosežki, saj v tako votlem podzemskem svetu nobeno dejanje ni dokončno. Pustimo se presenetiti in pričakujmo nove podvige tolminskih jamarjev in njihovih kolegov.
Povzeto po virih:
Zdenko Rejec: 40 LET DELOVANJA JSPDT, Krpelj - 2011/17, str. 4 ;
Jana Čarga: KRATKA ZGODOVINA JAMARSKIH RAZISKOVANJ TOLMINSKEGA MIGOVCA, Krpelj - 2011/17, str. 8.
Sporočilo Zdenka Rejca, 27. 10. 2015,
Sporočilo Andreja Fratnika 30.10.2015,
Tonski zapis izjave Dejana Ristića 27.10.2015.
Več fotografij si lahko ogledate tukaj.