Poslovil se je Vladimir Skubin - Zoran
7.4.2020 je odjeknila žalostna vest, da je vrste tolminskih gorskih reševalcev za vedno zapustil nekdanji alpinist in gorski reševalec Vladimir Skubin - Zoran (roj. 1.3.1947). Pogreb Vlada Skubina bo v petek, 10.4. 2020 ob 15 uri na pokopališču v Desklah v ožjem družinskem krogu. Njegovih enainštirideset let dela na področju gorskega reševanja, pred tem in vmes pa tudi v posoškem alpinizmu, je pustilo neizbrisen pečat. Osnovna gibala našega bivanja ostajajo ista, kljub navidezni umiritvi življenja ob spopadanju s težavami zadnje pandemije. Še več, morda se naše minljivosti še bolj zavedamo.
Vlado, imenovali smo ga tudi Zoran ali najpogosteje kar Skubin, se je Soškemu alpinističnemu odseku pridružil ob njegovi prvi ustanovitvi leta 1978. Takrat je pod vodstvom Borisa Mlekuža deloval še znotraj PD Bovec. Po kratki prekinitvi delovanja je bil 7.12.1979 v Tolminu ustanovni občni zbor novega odseka pod okriljem PD Tolmin, ki ga je v prvem letu še vedno vodil Boris Mlekuž. V letih od 1980 do 1982 je bil načelnik Vlado Skubin, ki je dajal velik poudarek vzgojnim ciljem, skupnim turam na katerih so plezali skupaj s pripravniki in tečajniki. Zaradi pridobivanja sredstev za nabavo opreme so bile številne tudi delovne akcije. Članstvo je že prvo leto naraslo na 27, v letu 1981 pa celo na 51 (od tega aktivnih 20). Kot izjemen strokovnjak za materiale in opremo je Vlado veliko opreme izdelal tudi sam. V tistih časih, ko so iz jeseniške železarne prišli znani klini »jeseničani« so alpinisti v Posočju uspešno uporabljali boljše »skubinčane«. Vlado je bil zelo aktiven pri opremljanju novih smeri. Njegov nerjaveči klin se je izkazal kot glavno varovalo v dveh njegovih najbolj markantnih smereh na Kaninu: ZSZ v Velikem in NNNP v Malem Škednju. ZSZ je preplezal 17./18.8.1979 s soplezalcem Zoranom Kocićem in Samom Piusijem (ocena: VI,A1/V+). Smer spada med najbolj obiskane v Škednjih. Z Davorinom Žagarjem je 29./30. 9. 1979 preplezal smer NNP (-VI, A2, 300 m). Z Milanom Velikonjo je 27.5.1979 preplezal Beli steber (imenovan tudi Vzhodni oz. Desni steber) v Grdem vršiču (V+, A1). Skubin je z Žagarjem opravil tudi 1. P znamenite Direktne smeri v Škrlatici (VI, A4) in 2. P Huljeve smeri v Jerebici (VI/V). Znan je bil tudi kot avtor dovršenih skic plezalnih vzponov.
Leta 1979 je Vladimir Skubin postal tudi član Postaje GRS Tolmin (reševalec leta 1983). Nekdanji dolgoletni načelnik Žarko Trušnovec ga v jubilejnem zborniku Postaje GRS Tolmin ob njeni 60-letnici predstavlja kot člana, brez katerega postaja ne bi bila tisto, kar je danes. Česar se je lotil Vlado, je bilo opravljeno 110-odstotno. Na Postaji GRS Tolmin je kmalu prevzel naloge gospodarja. S svojim tehničnim znanjem je poskrbel, da je bila reševalna in tehnična oprema vedno brezhibna. Na vajah, usposabljanjih in tudi intervencijah je imel vlogo neformalnega inštruktorja; pogosto je bilo slišati izjavo, da je najbolj varno, če je na sidrišču Skubin. Za obsežno reševalno in drugo delo je bilo potrebno zagotoviti tudi prostorske in druge pogoje. Skubin je bil med glavnimi pobudniki za ureditev prostorov postaje Na Logu po preselitvi iz gasilskega doma v Tolminu. Ko so leta 1998 začeli s preurejanjem in adaptacijo, ki je zaradi velikega obsega del trajala še v naslednje leto, je vpregel vse svoje moči, tehnično znanje in izkušnje: od izdelave idejnih skic, planiranja, vodenja »gradbišča«, nabave materiala do organizacije obrtniških del. Takrat smo ga največkrat videli v zaprašenem pajacu, saj se je tako rekoč preselil v razrušeno delovišče. Podobna vlogo je odigral tudi pri izgradnji Gorniškega učnega centra (odprtje leta 2006) in povečanju garaže na sedežu Postaje GRS Tolmin (2007). Pri obeh je imel namreč največ zaslug za izvedbo operativnih del. Za več kot 40 let dela v GRS je letos dobil »plaketo za življenjsko delo v GRZS«. Izročili naj bi mu jo na Zboru reševalcev, ki je zaradi izrednih razmer prestavljen. Žal ga je nepreklicno slovo prehitelo. Leta 2007 je prejel zlati znak GRZS, leta 1999 srebrni častni znak PZS, leta 1995 pa zlati znak Civilne zaščite RS.
Življenje vedno postreže s slučajnostmi. Skubinovo slovo je povezano tudi s selitvijo gorskih reševalcev na novo lokacijo, po tem ko so tri desetletja uspešno delovali v prostorih, ki jim je vdihnil svoj pečat.
Počel je še marsikaj. Bil je odličen smučar, snemalec, avtor izjemnih skic o najzahtevnejših reševalnih akcijah, slikar in gobar. V svojih zadnjih bolj aktivnih letih je bil strasten kajakaš na divjih vodah. Značilno zanj je bilo, da je imel kajak (»za vsak slučaj«) stalno privezan na strehi svojega vozila. Ko so se zaradi adrenalinskih športov začele pojavljati prve intervencije na Soči in njenih pritokih, je s pridom uporabil tudi tovrstne izkušnje in poznavalsko uvajal reševalno prakso na tem specifičnem področju, s katerim postaja GRS prej ni imela izkušenj. Tudi na tovrstnih akcijah je za ponesrečence tvegal več, kot bi lahko kdorkoli zahteval od njega. Med gorskimi reševalci je imel tudi poseben status neformalne in vselej budne opozicije. Velikokrat je, včasih tudi s šaljivimi pripombami, dosegel, da so o kakšni rešitvi še enkrat pošteno premislili in sprejeli bolj tehtne odločitve.
Ko sem se pred leti udeleževal prostovoljnih delovnih akcij pri obnovi prostorov postaje sva se najbolj zbližala. »A boš štemal,« je navadno vprašal in največkrat sem delal ravno to. Ko sem bil zadnjikrat na delu, je dejal: »Za nagrado te čaka nadstandardno reševanje.« Začudeno sem ga pogledal, češ kaj pa je to. »Ja veš, če te bomo kdaj reševali, bomo za bolj udoben transport na nosilih uporabili mehkejšo podlogo.« Rahel nasmešek za njegovimi zaprašenimi brki je nakazoval, da ne misli čisto resno. »Hvala, a upam, da tega ne bom nikdar potreboval,« sem odvrnil in se poslovil.
Tak je bil, hudomušen, pri delu pa tehnično natančen, resen in zanesljiv.
Več fotografij si lahko pogledate tukaj.
Žarko Rovšček
Fotografije: Miljko Lesjak