KRONOLOGIJA SISTEMA MALA BOKA - BC4

Written on .

ENG SLO
 
Uradni podatki
Galerija
JAMA "MALA BOKA"
    Vsak pozna mogočni slap Boka , malokdo pa opazi malo severneje v pobočju Kope temno razpoko , ki daje slutiti podzemno dvorano in morda nadaljevanje v kaninsko podzemlje. Če bi obiskovalec sledil stezi in namesto nadaljevanja po grušču navzgor proti izviru slapa Boke zavil na desno proti suhi strugi, bi prišel v naravni amfiteater ,  ki se končuje v podzemni dvorani velikih dimenzij  s prekrasnim razgledom iz temne notranjosti dol na most čez Boko, ter naprej proti Logu Čezsoškem. Domačini so poimenovali to dvorano Golobja jama , saj so v njej bivali skalni golobi. Leta 1968 so ljubljanski jamarji to dvorano izmerili in jo vpisali v kataster slovenskih jam. Iskali so tudi eventualno nadaljevanje na dnu dvorane, toda neuspešno.
    Leta  1974, meseca junija, sta Zoran Lesjak in Stanko Breška pri obisku dvorane v njenem zgornjem koncu začutila prepih, ki je dajal slutiti, da je med podornimi skalami nadaljevanje jame. Pridružili so se še ostali člani Jamarske sekcije PD Tolmin (JSPDT), premetali skalovje podora in našli nadaljevanje- vhod v jamo Mala Boka. Raziskave, ki so sledile, so nas navdajale z entuzijazmom, saj je jama čudovita, zelo čista, spodobnih dimenzij z zdravo skalo in polna vode, kar pa posebno ob povečanem vodostaju onemogoča raziskovanje, saj sifoni in voda zaprejo dostop v jamo.
{phocagallery view=category|categoryid=51|limitstart=0|limitcount=8}
    Avgusta 1974 smo prišli do ozkega rova, iz katerega se je slišalo močno bučanje zaradi prepiha. Poimenovali smo ga Bučalnik . Vendar se je rov po nekaj metrih močno zožil in nadaljevanje ni bilo mogoče. Raziskovali smo še ostale dele jame in poskušali vse, da bi obšli Bučalnik, vendar brez uspeha. Izredno močan prepih, ki je mejil na vihar, je bil zagotovilo da se jama nadaljuje in ima gotovo višji izhod na Kaninskih podih.
    V letih 1974 do 1976 smo opravili preko 40 akcij v Malo Boko. V naslednjih letih smo nadaljevali z delom in leta 1979 sta Ilijada Kocič in Andrej Fratnik premagala Bučalnik, vendar sta na drugi strani našla 15 metrski navpičen kamin, na vrhu katerega je iz odprtine pritekala močno sigotvorna voda. Tako so se raziskave zopet ustavile, celotna dolžina jame pa je bila 1336 m.
    V osemdesetih letih so raziskava Male Boke za nekaj časa zastala: na Tolminskem Migovcu smo našli brezno M 16, katero nam je vzelo ogromno energije, na Kaninu smo sodelovali v sistematičnem meddruštvenem raziskovanju Kaninskih podov  v bližini koče Petra Skalarja, sodelovali pri raziskavah Črnelskega brezna na Rombonskih podih, kjer smo 1988 kot prvi slovenski jamarji na Slovenskem ozemlju premagali magično mejo – 1000 m.
    Leta 1989 smo ponovno intenzivneje pristopili k raziskavam Mala Boke, predvsem z namenom razširitve ožine Bučalnika. Počasi smo živo skalo razširili do te mere, da sta leta 1991 Dejan Ristič in Simon Gaberšček prišla skozi in preplezala prvi kamin za Bučalnikom in pot naprej je bila odprta. Bučalnik pa je še vedno zahteval svoj davek, saj se je za  prehod 25m rova porabilo 1 uro plazenja in preklinjanja.
    Psihološki moment  pri raziskovanju jam ima večjo težo zaradi načina reševanja ponesrečenca. Prav Bučalnik je bil za prehod nosil z eventualnim ponesrečencem nepremagljiva ovira, zato smo leta 1996 izvedli uradno miniranje s pomočjo Jamarske Reševalne Službe. Sifon pod Bučalnikom smo preoblikovali do te mere, da smo ta novo nastali rov poimenovali Tunel Karavanke. Res smo jamo nekoliko spremenili, toda raziskovanje je postalo lažje in predvsem varnejše. Sodelovali smo z  drugimi klubi in posamezniki in leta 2001 presegli višino 600 m, ter celotno dolžino okoli 6 km. Treba je poudariti, da se je raziskovalo od spodaj navzgor, kar daje napredovanju še dodatno težo. Do Kaninskih podov nam je manjkalo še okoli 1500 m višinskih metrov.
    Raziskovanje je postajalo vse zahtevnejše, saj si do konca jame rabil 13 ur, šele nato si lahko začel z raziskovanjem. Zaradi tega smo ves čas iskali vhod z vrha. Tako smo pregledali in tudi našli nekaj brezen v okolici Ruše. Pa tudi drugi klubi so raziskovali višje na Kaninskih podih in našli perspektivna brezna, vendar vsa brez povezave z Malo Boko.

 

    JAMA "BC4"
    Poljski jamarji Marcin Kubarek, Pawel Ramatowski, Magdalena Wrona in ostali SEKCJE TATERNICTWA JASKINIOWEGO KW iz KRAKÓWA so tri leta raziskovali na področju Belega Čela v bližini stare koče Petra Skalarja. Po naključju smo iz poljske jamarske revije izvedeli, da so v breznu, ki so ga poimenovali BC4- ne pa "Poljska jama" ali "Polska jama", kot jo nekateri napačno imenujejo- prišli do globine 695 m. Poljaki so na  globini 50 m prvi meander imenovali "Meander Ku Malej Boce" ali "Meander k Mali Boki"- torej so predvidevali, da brezno vodi k Mali Boki. Kot poljski jamarji smo tudi mi predvidevali, da je tu možna povezava z Malo Boko. Ker nismo imeli stika s poljskimi raziskovalci, smo vhod našli s pomočjo koordinat. Pod imenom BC 4 je bilo brezno pri Jamarskem katastru Slovenije tudi registrirano.

     POVEZAVA
     Brezno je bilo polno zelo težko prehodnih ožin, zato smo opravili tri akcije v novembru in v začetku decembra, da smo jamo naredili kolikor toliko prehodno. V jami si sledijo manjša brezna, ki ne dajejo slutiti večjih prostorov, kot nekakšen stranski vhod v sistem. Šele na -400 metrih pridemo do 200 metrske serije brezen, ki se končajo na –695 m v  blatni ožini Nutela Killer. To je ustavilo poljske jamarje. To je hkrati ključno mesto: kdor ne bi mogel skozi ožino, ki te s svojim blatom prilepi nase, bi moral nazaj na zgornji vhod v visokogorje, kjer je potrebna v zimskem času primerna alpinistična oprema, popolnoma  različna od jamarske.
    V sodelovanju z italijanskimi jamarji jamarskega kluba GGB iz Brescie smo se prebili skozi. Od tu naprej je še serija blatnih brezen in galerija, za njimi pa je povezava z Malo Boko. Rovi se priključijo na Milenijsko galerijo, več kot 100 m nižje od točke, kjer smo končali raziskave v Mali Boki.
   
    PRVO PREČENJE
    Jami sta bili povezani- potrebno je bilo samo še izvesti prvo prečenje celotne jame. To smo opravili 17 in 18 decembra 2005 v sestavi Jure Andjelič- Yeti, Rok Stopar, Samo Cuder, Andrej Fratnik ter italijanskimi jamarji iz Brescie, Frizi, Robi, Giacomo in Marco. V snežnem metežu smo na nadmorski višini 1730 m ob 13 uri vstopili v jamo. Razdelili smo se v tri skupine. Dve skupini sta izmerili manjkajoče dele, dva jamarja pa sta poskušala nekoliko razširiti ožino. Ko smo bili vsi skozi ključno ožino, smo vedeli, da nam bo uspelo. Skrbeli so nas samo še vhodni deli Male Boke, kjer bi lahko zvišani vodostaj zaradi dežja pred 10 dnevi zalil rove, vendar zaradi zimskih razmer nismo imeli strahu, da bi bila pot iz jame zaprta. Tako smo uživali ob prečenju brezen, nad katerimi se odpirajo kamini proti novim možnim vhodom na površju, spodaj pa so aktivni vodni meandri, ki oblikujejo razvejani sistem, ki se nadaljuje naprej proti  severozahodu pod mogočni masiv Kaninskih podov in čaka na  raziskovalce, ki bodo jamo še podaljšali. V improviziranem bivaku smo si privoščili uro počitka in topel napitek, ter se ob 7 uri zjutraj odpravili proti izhodu. Ob 15 uri v nedeljo smo po 25 urah prišli na površje skozi vhod v Malo Boko, pri mostu čez Boko, 1300 m nižje.
   
    SISTEM "MALA BOKA- BC4"   
    Jamo BC4 so odkrili Poljaki, toda pomemben je celoten sistem. V vseh letih raziskovanja  je bilo opravljenih preko 200 obiskov jame. Izmerjeno je bilo 8 km rovov. Premagane so bile vse tehnične, logistične, motivacijske in druge ovire, ki so se pojavile med raziskovanjem. Potrebno je omeniti vodilnega raziskovalca Male Boke– Dejana Rističa, najvstrajnejšega- Andreja Fratnik in jamarje iz drugih društev: Jureta Andjeliča iz Društva za raziskavo jam Ljubljana, Roka Stoparja iz JD Dimnice iz Kopra, Milana Ursa- Podpečana iz Kluba Siga Velenje, Mattea Rivadossi iz kluba Gruppo Grotta Brescia itd. Vsi ti in mnogi drugi so v 30 letih vztrajanja in z vizijo povezave  najvišjih vhodov jam na Kaninskih podih z jamskim sistemom v dolini uspeli uresničiti sanje. Jama je sedaj postala varnejša, saj omogoča raziskave skozi vse leto, ne glede na vremenske razmere, ko visoki vodostaj zalije spodnje dele jame.
   
    Tako imamo sedaj v Sloveniji  6 jam globljih od 1000 m. Te so: Čehi 2 (1502 m), Črnelsko brezno (1241 m), Vandima (1182 m), Molička peč (1135 m), Rene (1241 m) in Sistem Mala Boka- BC4 (1319 m).
    Potrebno bo razmisliti o režimu obiskov jame, saj je sistem Mala Boka- BC4 idealen za jamski treking, kar pa prinese s seboj veliko število obiskovalcev, ki dodatno obremenijo jamo, pomeni pa tudi večjo nevarnost nesreč.
    S tem nikakor niso končane raziskave, saj so drugi vhodi na Kaninskih podih krepko nad 2000 m in kličejo jamarje, naj preidejo od besed k dejanjem, ter presežejo rekord jame z dvema vhodoma, ki ga ima sistem Lamprechtsofen v Avstriji z 1632 m.
 
Image
     

Natisni