Lepote Zgornjesavske doline
Če bi lahko naročili vreme, bi se odločili za prav tak dan, kot nas je pričakal v sredo, 20. marca. Že vožnja do visokogorskega prelaza Predel je nudila čudovite razglede po Soški dolini in vseh vrhovih; da o Soči ne govorimo, saj s svojo barvo prav bode v oči. Le krajši del poti s Predela proti Rabeljskemu jezeru nas je objela megla, prav kmalu pa nas je spet obsijalo sonce.
Mara in Simon, ki sta vodila izlet skupine planincev upokojencev, okrog 70 se nas je zbralo, med njimi je bilo kar precej novih pohodnikov, sta za prvi ogled izbrala naravni rezervat oziroma jezerce Zelenci, iz katerega vre iz plasti jezerska kreda, ki daje vodi značilno modrozeleno barvo. Rezervat, v katerem je našlo dom veliko zanimivih rastlinskih vrst, med živalskimi pa so zastopane predvsem dvoživke in razni ptiči, leži takoj za vasjo Podkoren. Rezervat je lepo urejen, močvirnato okolico pa si je mogoče ogledati po lesenih brveh.
Po dolini Save Dolinke smo vožnjo nadaljevali mimo Kranjske Gore do Mojstrane. Slovenski planinski muzej tokrat ni bil naš cilj, se je pa okrog njega podilo kar precej šolske mladine, ki so prišli na ogled. Po gozdni poti ob bregu Bistrice smo po ledeniški dolini Vrata v približno pol ure prišli do skritega Jezera Kreda (719 m). Tu so do leta 1985 kopali kredo za izdelovanje cementa, po zaprtju cementarne pa je kotanjo napolnila voda iz bližnjega potoka. Kotiček je posebno dobro obiskan v poletnem času.
Do slapa Peričnika smo se odpravili peš, se je pa do vstopne točke mogoče tudi pripeljati. Po približno štirih kilometrih smo prišli do koče in table z informacijami, od tam pa je do slapa Peričnika, visok je približno 52 metrov in spada med najbolj znane slapove v Sloveniji, samo še deset minut vzpona. Dobro je viden že s ceste in pogled nanj vsakega navduši. Poseben je tudi zaradi tega, ker se je mogoče pod oziroma za njim sprehoditi, kar so nekateri tudi izkoristili. Ob bučanju in pršenju vode smo vsi lovili posnetke slapa, ki je nastal ob umikanju ledenikov v zadnji ledeni dobi. Nad spodnjim pa je še manjši slap, visok približno 16 metrov.
Za konec pa je sledilo še presenečenje dneva. Avtobus nas je zapeljal v dolino pod Poncami, ki je posebno v teh dneh glavna tema vseh pogovorov. Planica je pač Planica. Na prizorišču so še hiteli s pripravljalnimi deli, saj se je naslednji dan začelo zares. Izkoristili smo trenutek brez množice gledalcev, tako značilne za vsa tekmovanja, in si v miru ogledali letalnico ter se povzpeli na tribuno. Nekateri prvič.
Tudi ob vračanju so nas pozdravljali zasneženi vrhovi očakov, tokrat ožarjeni od sonca. Lepa je Zgornjesavska dolina, na severu omejena s Karavankami in na jugu z Julijskimi Alpami, zato ni čudno, da jo oblegajo turisti od blizu in daleč.
Cvetka Jug
Foto Simon Tulipan
Več fotografij tukaj
