Slavici Brešan srebrni častni znak PZS
Ko si ob raznih jubilejih ogledujemo podatke o dogodkih in ljudeh, ki so se zvrstili v dolgoletnem obstoju in delovanju našega planinskega društva, kar ne moremo verjeti, da se ob številnih nalogah družimo z nekaterimi desetletje, dve desetletji ali več.
Zvestoba planinstvu je za marsikoga, ki spremlja naše delo izven društva, čudna reč, saj je po navadi trdna, trajna, pri nekaterih celo doživljenjska; posameznik pa se ob tem ne sprašuje ali ima od dela v društvu kakšne gmotne koristi. Ljubezen do gorskega sveta te pač pripelje v kolesje organizacije, ki te zgrabi, žene iz leta v leto naprej in postane že kar samodejna. Čas pa medtem beži kot prgišče peska iz dlani.
Slavica Brešan je prišla v naš upravni odbor daljnega leta 1997, kar pomeni, da je za njo že skoraj dvajset let odborništva. V letih, ko je bila še v rednem delovnem razmerju, je že prevzela vodenje finančnega poslovanja društva. O tem, kako je to delo v našem društvu obsežno in zahtevno, ve največ sama, ob njej pa se tega vsaj približno zaveda le ožji krog sodelavcev, tistih, ki so njene strokovne nasvete in usluge najbolj potrebovali. Vsa dejavnost se namreč odvija znotraj desetih področij, organiziranih v odsekih, sekciji in skupini. Med njimi je tudi dodatna posebnost našega društva, Postaja gorske reševalne službe, s povsem specifičnimi zahtevami, in podjetje v malem, planinska koča, z vsemi pravnimi in finančnimi posledicami svojega poslovanja. Vse finančno in knjigovodsko, oziroma obračunsko poslovanje je Slavica vodila zelo skrbno, tako da je bilo pregledno in vzorno urejeno. Za vsak izdatek je zahtevala potrditev odseka in s tem odpravila sleherni dvom o pravilnosti. Odsekom je v trenutkih odločanja vedno nudila sprotne informacije o njihovi porabi in razpoložljivih sredstvih. Ob taki zanesljivi sodelavki je bilo gotovo veliko lažje predvsem predsednici, pa tudi ožjemu krogu okoli nje. Slavica svoje računovodsko in finančno delo pri PD Tolmin po 16 letih zaključuje in ga v letu 2016 izroča svoji naslednici, Ireni Požin. Nedavno je prebrala svoje zadnje poročilo pred upravnim odborom in občnim zborom. Ves čas je skrbela tudi za društveno pisarno in večkrat priskočila na pomoč pri delu v koči, to pa je tista dodana vrednost, ki jo ob nujnem strokovno profesionalnem prispevku računovodskemu delu daje le nekdo, ki je planinstvu tudi drugače zavezan. Zato smo jo skupaj z njenim možem Srečkom velikokrat srečevali na društvenih izletih, tudi večdnevnih. Upamo in želimo, da bo tudi poslej tako, saj še vedno ostaja v upravnem odboru planinskega društva, razbremenjena računovodstva pa bo imela na razpolago tudi več prostega časa.
Zdi se mi, da je teh nekaj hvaležnih misli potrebno dodati uradni obrazložitvi srebrnega častnega znaka PZS, ki je ob njenem večletnem prispevku le logično nadaljevanje pred leti prejetega bronastega častnega znaka.
Slavici želimo še veliko nepozabnih gorniških doživetij!
Žarko Rovšček